Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Šestčlanska razigrana družina Roblek svoje dni preživlja v prijetni hišici v Goričah. Močno so vpeti v župnijsko dogajanje in so zvesti Marijini častilci. Mamica Tadeja je vzgojiteljica predšolske vzgoje, mož Jure pa ima delavnico. Rodili so se jima štirje otroci: Manca (7 let), Matevž (6), Vesna (4) in Primož (2).
"Če ne bi bilo Tadeje, pol stvari v župniji ne bi bilo," se govori po vaši župniji. Tadeja, kje vse sodelujete in kaj vam to pomeni?
Tadeja: Poučujem verouk, vodim otroški pevski zbor, sem članica župnijskega sveta in pomagam pri oratoriju. Moja vloga je velikokrat prepoznati sposobne v naši župniji in jih povabiti k sodelovanju. Pri oratoriju tako skličem animatorje, jim ponudim prostor za sestanke in jim pripravim gradiva, da se lahko pripravijo na oratorij. Na samem oratoriju pa potem jaz ne sodelujem kot animator, sem zgolj starš.
Vse to počnem zato, ker mi veliko pomeni, da je življenje na vasi in da je župnija živa. Velikokrat sem se lotila stvari, ker se je pokazala potreba po tem. Pevski zbor in oratorij je ostal brez vodstva ravno v času, ko bi najini otroci začeli hoditi na te stvari. Velika škoda bi bila, da ne bi imeli te možnosti, ker je meni kot otroku to veliko pomenilo. Tako sem s s. Francko prevzela zborček in začela vključevati tudi druge. Marsikdo je namreč pripravljen sodelovati, samo povabiti ga je treba in mu dodeliti neko vlogo in nalogo.
Pozorna sem, da se novih projektov lotim le, če do tega čutim neko veselje. Najbolj me motijo ljudje, ki so vključeni v veliko stvari, vendar jim je to breme. Ko ti je ena taka stvar v breme, potem ni več božjega vmes. Jezus ima rad vesele ljudi. Kristjani moramo biti veseli. Seveda ne zmeraj, vsak ima slaba in težka obdobja. Ampak veselje mora biti zraven.
Poleg vseh aktivnosti pa imata doma štiri majhne otroke. V čem je vaša družina posebna?
Tadeja: V tem, da nimamo nobenega reda in strukture. Smo zelo prilagodljivi in spontani. Včasih se kaj dogovorimo in se tega nekaj časa držimo, potem pa imamo spet po starem. Vendar nam to ugaja. Oba z Juretom sva taka in nama je to najbolj naravno. Sicer je potem pogosto veliko direndaja in razgrajanja, ampak mene in Jureta to dela svobodnega. Red naju preveč omejuje.
Jure: Ne moreš reči, da nimamo reda. To bodo potem vsi brali …
Družina brez reda, sliši se nemogoče …
Tadeja: Seveda imamo red – do določene mere. Imamo določene dni v tednu, ko smo odprti za razne dejavnosti in varstva ostalih otrok, in dneve, ko gresta tudi mlajša dva v vrtec in imam jaz čas za svoje stvari. So stvari, ki jih zahtevava in veljajo, tudi če komu malo manj paše. Sproti se odločava, kje lahko popuščava in kje zahtevava red.
Kako bi drug drugega opisala in kaj vama je še posebej všeč?
Tadeja: Jure je zelo odločen in realen. Pohval ne deli za stvari, ki niso opravljene dobro. Ko pohvali, to misli resno. Je pa tudi zelo sproščen. Ogromno mi pomeni, da imam občutek, da rad pride domov. Med delom pride domov na kosilo in običajno je veliko bolj živahno, kot bi bilo v neki gostilni. Čeprav pride domov v hrup in nered, imam občutek, da mu dom pomeni prostor, kjer mu je prijetno in se počuti zaželenega.
Jure: Moja žena je prijazna in ima rada otroke. Samo poglejte jo, kako je lepa. Pa tudi zelo sproščena je.
Kakšen je vajin idealen dan?
Jure: Ko ne počnemo ničesar.
Tadeja: Ja, ko smo vsi doma. Da midva lahko v miru spijeva kavo in imava 10 minut zase. Da ni treba nikamor iti. Da ni urnika, kdaj moramo kje biti, ampak se lahko sproti domenimo, kaj bi nam ustrezalo in kaj bi radi počeli. Tudi korona nas je naučila, kako je res lepo biti doma in samo biti skupaj.
Kako sta si predstavljala družinsko življenje in v čem se je spremenilo?
Jure: Nisva delala posebnih načrtov.
Tadeja: Spoznala sva se pri 15 letih na zabavi. Kmalu sva postala par in od takrat naprej je šlo vse spontano. Običajno delava na prvo žogo in ne komplicirava preveč. Opažam, da če preveč tuhtam in premišljujem o določeni stvari, to že pomeni, da očitno še ni pravi čas za to. Ko sva se odločala o številu otrok, sem jaz rekla, da bi jih imela pet, Jure pa tri. Tako sva sklenila, da bova imela štiri. Ne govoriva veliko, zelo hitro sva zmenjena.
Jure: Razen kadar se skregava.
Tadeja:(smeh) Ja, takrat počakava, da pride pravi čas, in se pomeniva. Največ nama pomeni 100-odstotno prepričanje v to, da si zaupava in se spoštujeva. Vedno pa pridejo obdobja, ko je slabše, ko si greva na živce.
Če vse drugo propade, kaj je tisto glavno, kar bi rada, da vajini otroci odnesejo od vajine vzgoje?
Tadeja: Da bi znali biti pošteni do sebe in drugih. Pa da bi imeli veselje do življenja. Da ne bi bili mlačni ljudje, ki ne vedo, kaj bi sami s seboj. Želiva, da bi našli smisel v življenju in vedeli, kaj želijo početi, in bi temu sledili.
Jure: Se popolnoma strinjam z ženo.
Kaj se vama pri vzgoji zdi največji izziv?
Jure: Iti čez posamezna obdobja. Čez ta manjša pubertetna obdobja, ko moraš vztrajati in potrpeti z otrokom.
Tadeja: Ja, zelo velikokrat moraš reči ne. Otroci kar naprej sprašujejo, če lahko to ali ono. In jaz moram vztrajati pri besedi ne.
Tadeja, zelo veliko se ukvarjate z otroki. Kako Marijo lahko približamo otrokom?
Tadeja: Marijo jim zelo lahko približamo skozi pesem. Jaz zelo rada pojem in pogosto prepevamo Marijine pesmi. Ko skupaj prebiramo razne zgodbe in čudeže o Mariji, tudi sama rečem: "Uuu, a je bilo to vse res?" Tudi v meni se včasih pojavi kanček dvoma.
Pri vsem tem v ospredje pride preprostost, da ni treba vsega razumeti, samo verjeti moramo. In otroci so tega sposobni. Si pa želim, da bi se otroci znali obrniti na Marijo, ko jim bo težko. Včasih mi je zelo lepo zmoliti rožni venec ali desetko, ko še vsi spijo. Molitev je res močna in me zelo pomirja. Tudi ko se kakšen od otrok zbudi sredi noči, ker je imel grde sanje, se uležem k njemu in ga povabim, da malo zmoliva. Najprej moliva zavestno, potem nezavedno in nato pomirjen zaspi.
Kako dojemljivi so otroci za sveto?
Tadeja: Zelo. Največ razumejo, če jim odkrito poveš. Če ne iščeš razlag, ki bi bile za otroka primerne. Da si upaš iskreno z njimi govoriti. In da si tudi upaš povedati, da kakšne stvari ne veš, naj vpraša župnika. In otrok bo dejansko tudi koga vprašal. Odrasli hitro pozabimo, otrok pa tuhta in potem res koga vpraša. Vztrajno išče odgovore. Pomembno je, da so otroci zraven pri mašah in drugih dogodkih. Moramo jih nagovoriti, sicer pa ogromno razumejo in začutijo.
Celoten intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
