V zgodovini duhovniki niso prispevali le k duhovnemu razvoju vernikov, ki so jim bili zaupani, temveč so imeli tudi velik vpliv na civilizacijski razvoj družbe.
Naš današnji junak je svoje znanstvene interese tesno povezal z vprašanjem elektrike. Andrew Gordon se je rodil leta 1712 v družini škotskih aristokratov v Cafforoachu pod krstnim imenom George. Pri 12 letih so ga poslali v benediktinski seminar v nemški Regensburg.
Šolanje je nadaljeval na najuglednejših evropskih šolah tistega časa. Njegov trud je bil okronan z nazivom profesorja na katedri za filozofijo na univerzi v Erfurtu (študiral je tudi pravo in teologijo). Medtem je bil Gordon, takrat že brat Andrew (leta 1737), posvečen v duhovnika.
V vseh letih Gordonove pozornosti nista pritegnili filozofija ali teologija, temveč eksperimentalna fizika, ki je doživljala bliskovit razvoj. Zanimala ga je predvsem možnost praktične uporabe fenomena elektrike. V 40. letih 18. stoletja je med svojimi raziskavami uspel zgraditi dva prototipna elektromotorja, ki sta bila sposobna pretvarjati elektriko v gibanje.
Prvi je omogočal vrtenje kovinskih žic v krogu (ljudje z bogato domišljijo si ga lahko predstavljajo kot vetrnico z vodoravno razporejenimi krili). Drugi pa je prav tako z vrtenjem žičk poganjal majhne zvončke (kar je v samostanu prišlo še kako prav).
Izumov prezgodaj preminulega očeta (leta 1752) se je pozneje poslužil Benjamin Franklin, ki danes velja za izumitelja prvega kondenzatorja.
Na žalost benediktinec danes v učbenikih za učenje praktične rabe elektrike ni deležen nobenih zaslug. Nanj se spomnimo vsaj mi, na primer takrat, ko nastavljamo električno budilko za jutranjo mašo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
