Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
V Katoliški cerkvi veliko govorimo o odrešenju, a večkrat ne razumemo, kaj natančno mislimo s tem. Znamo povedati, da nas je odrešil Jezus Kristus in da je bila za nas odrešilna njegova smrt na križu.
Toda kaj je odrešenje? Pomeni, da smo bili rešeni nečesa, kar nas je prej bremenilo, težilo. Jezus nas je s svojo smrtjo na križu rešil večnega pogubljenja in omogočil, da lahko vsak človek doseže nebesa.
Jezus je še pred svojo smrtjo na križu ustanovil Katoliško cerkev ter apostolu Petru kot prvemu papežu izročil oblast oziroma ključe nebeškega kraljestva. Kristus je apostolom ter njihovim naslednikom naročil, naj nadaljujejo delo odrešenja, ki ga je s svojim oznanjevanjem ter čudeži začel sam Kristus.
Odrešenje nam je dano po sedmerih zakramentih Cerkve. S krstom postanemo del Kristusovega skrivnostnega telesa Cerkve, z birmo smo potrjeni kot Jezusovi učenci, pri spovedi so nam odpuščeni grehi, evharistija nam daje moč za pobožno in sveto življenje, sveti zakon in sveti red nam kažeta, kako naj služimo Cerkvi, bolniško maziljenje pa nam lajša telesno trpljenje. Cerkev je tako razumljena kot orodje, po katerem dosežemo odrešenje, oziroma, kot pravi Katekizem, je Bog poslal narodom Cerkev, da bi bila vesoljni zakrament odrešenja. (KKC 849)
Na podlagi tega se je izoblikoval znamenit latinski izrek, ki je kmalu postal eden od temeljnih delov učenja Cerkve: Extra Ecclesiam nulla salus. Zunaj Cerkve ni zveličanja. Prvi je ta izrek uporabil oziroma zapisal Ciprijan, škof iz Kartagine v 3. stoletju.
Ciprijanov izrek bi v dobesednem prevodu lahko razumeli, da se nihče ne more rešiti zunaj Cerkve, čemur ne moremo oporekati, saj je sam Jezus Kristus ustanovil Cerkev, da nadaljuje delo odrešenja. Vendar je naloga Cerkve, kot nam poročajo že evangeliji, da naredi vse narode za Jezusove učence, da oznani evangelij do skrajnih mej sveta in vse ljudi prek zakramenta svetega krsta pripelje v Jezusov objem.
Vendar so mnogi ta Ciprijanov izrek razumeli tudi drugače. Med najbolj znanimi razlagami je razlaga Karla Rahnerja, ki je govoril o t. i. anonimnih kristjanih – ljudeh druge vere, ki po svoji vesti pravično delajo in se trudijo za zgledno življenje. Čeprav je tudi to stališče naletelo na kritike, se Cerkev uradno ni opredelila do tega.
Katekizem Katoliške cerkve v členu 847 poudarja, da trditev, da zunaj Cerkve ni zveličanja, ne meri oz. ne cilja na tiste, ki brez svoje krivde ne poznajo Kristusa in njegove Cerkve. V naslednjem členu pa Katekizem pojasnjuje, da sicer take ljudi Bog po izrednih poteh in razsvetljenju lahko privede k veri, a to ne odvezuje Cerkve od dolžnosti, da vsem narodom oznani evangelij.
Mnogi teologi pa ob tem tudi poudarjajo, da v 21. stoletju, ki je polno sredstev družbenega obveščanja, v sodobnem svetu težko najdemo ljudi, ki še niso slišali ali se srečali z Jezusovim oznanilom in učenjem Cerkve. Čeprav je Kristus odrešil vse ljudi, je za rajsko slavo treba prehoditi pot skupaj s Cerkvijo. Kot so poudarjali že mnogi svetniki in teologi, je ključnega pomena prejem zakramenta svetega krsta, ki nam odpre vrata oziroma pot do odrešenja.
Kot se v gorah ljudje raje držimo ustaljenih in varnih poti, je tako tudi pri krščanskem življenju. Čeprav Božja moč nima meja in lahko Bog reši slehernega človeka, če bi mu bilo to po volji, pa je vendarle razumno, da se držimo redne, varne poti, ki nam jo kaže Cerkev. Bog s tem ni omejen, ampak vseeno blizu človeku, kjer mu izkazuje svojo ljubezen in usmiljenje.
