Vinko in Maja Benedik iz Šmartnega ob Dreti sta se spoznala leta 1994. Po osmih letih skupne hoje sta se poročila in sta danes starša dveh najstnic. Maja je učiteljica razrednega pouka, Vinko pa orodjar.
Prosti čas preživljata v naravi, veseli ju pohodništvo. Poleg tega sta člana zakonske skupine in voditeljski par pri gibanju Družina in Življenje. Oba sta gasilca in mentorja mladine, Vinko je tudi predsednik zveze Zgornje Savinjske doline za mladino.
V intervjuju sta spregovorila o Vinkovi večletni odvisnosti od alkohola, ki je zaznamovala celo družino. Pravi, da je pred tremi leti po trimesečnem zdravljenju dobil svobodo, ki je prej ni imel. "Izgubil sem strah pred življenjem – zdaj se ga veselim."
Vinko, verjetno niste popivali od nekdaj. Kako se je vse skupaj začelo?
Vinko: Z alkoholom sem se srečal kot najstnik, najprej med vikendi in v majhnih količinah. Strokovnjaki pravijo, da je alkoholizem bolezen možganov. Sam sem bil temu očitno bolj podvržen, postopoma sem dvigoval mejo na večje količine, dokler ti nezavedno vse skupaj uide izpod nadzora. Padeš v začaran krog, ne vidiš izhoda.
Najhuje je proti koncu, preden se čisto zlomiš in vendarle začneš iskati pomoč. Zadnji mesec, preden sem šel na zdravljenje, je bil katastrofalen. Popival sem praktično od jutra do večera. Hodil sem po gostilnah, k prijateljem, iskal vse mogoče priložnosti za popivanje.
Kdaj ste prišli do spoznanja, da tako ne bo šlo več naprej in kaj vas je spodbudilo k temu, da poiščete pomoč?
Vinko: Žene takrat tako ali tako nisem poslušal. Alkoholiki šele na točki zloma priznamo, da smo odvisni. Prej si lažemo. O tem sem začel razmišljati na srečanju zakonske skupine, ko je voditeljica spregovorila o izkušnji alkoholizma, ki jo je doživljala kot otrok v primarni družini. Vprašal sem se, ali bom tudi jaz takšen oče. Začel sem razmišljati o teh stvareh, nisem pa še imel toliko moči, da bi s pitjem prenehal in poiskal pomoč. To se je nadaljevalo še kakšni dve leti.
Povod za spremembo se je zgodil v času hčerinih priprav na birmo. Večer pred misijonom za starše birmancev sem prišel vinjen domov. Naslednje jutro me je žena prosila, naj ostanem doma. Mirno mi je razložila, da tako ne zmore več, da bo s hčerkama odšla. Ni mi bilo vseeno, zato sem tolažbo ponovno poiskal v alkoholu. Razmišljal sem celo o samomoru. Tisti trenutek nisem videl drugega izhoda. Nenadoma pa je skozi moje misli poletel glas: "Ni še konec. Še ena pot je." Takrat sem se umiril, celo nasmeh na obraz se je prikazal in začutil sem željo po življenju in svobodi. Po nekaj dneh sem zdravnico prosil za napotnico.
Maja, kako ste vi doživljali moževe težave z alkoholom?
Maja: Na začetku ni bilo tako moteče. Ko sta se rodili hčerki, ko so se večale obveznosti in odgovornosti, se je stopnjeval tudi alkohol. Pojavili so se vse pogostejši prepiri, rotenje, prepričevanje. Odnos, ki je prej rasel, se je počasi začel krhati. Kolebala sem, kaj narediti. Pojavila se je prizadetost, razočaranje, nezaupanje, občutek nemoči, slaba volja, kar sta v veliki meri občutili tudi hčerki.
Pogosto smo se znašli tudi v finančni stiski, saj je šlo za alkohol vedno več denarja. Vse to je privedlo do te mere, da je pričelo ugašati tudi upanje, da bo enkrat bolje. V tem času pa je le prišlo do sprememb. Ni prišlo do razhoda družine, šok zame je bila moževa odločitev, da odhaja na zdravljenje.
Takrat si namreč nisem predstavljala, da je že v taki krizi, da potrebuje zdravljenje. Občutila sem krivdo, da tega nisem opazila. Res sem bila obupana, danes na to gledam kot na pot k rešitvi.
Kako ste drugim pojasnjevali moževo odsotnost, ko je bil na zdravljenju?
Maja: Povedala sem po resnici, nisem skrivala. Sprva z občutkom nelagodja, zadrege. Odziv vseh pa je bil nepričakovan – čestitke, super, smo veseli. Sčasoma sem tudi sama postajala ponosna in vesela zanj, sploh ker se je za to sam odločil.
Vinko, kaj je bilo težje: priznati si, da imate težave, ali spoznanje, da ste s svojim početjem prizadeli tudi druge?
Vinko: Oboje je bilo težko. Ko si enkrat priznaš, da imaš težavo, začneš posledično ozaveščati svoje napake. Med zdravljenjem sem ogromno razmišljal, kako sem prizadel ženo, hčerki. Takrat sem se že začel pripravljati, da jih bom prosil za odpuščanje. Oboje je hudo, mislim pa, da si je huje priznati, da imaš težavo, in da je sam ne moreš rešiti. Zato se zadeva lahko dolgo vleče.
Kako je to vplivalo na vajin odnos in odnose v družini in kdaj se je začela pot ozdravljenja na tem področju?
Vinko: Najin odnos se je začel spreminjati s prvim korakom, ko sem šel po napotnico za zdravljenje. Začela sva se več pogovarjati. Zaupanje je začelo rasti že prvi vikend, ko smo se videli, še boljše občutke sem imel ob prvem izhodu domov. Prej nisem bil sposoben delati na odnosih.
Maja: Prej se praktično sploh nisva veliko pogovarjala, odnos je nekako zamrl. Za vse sem bila sama. Potem pa je bilo kar naenkrat drugače. Spet sva si zaupala, se pogovarjala kot na začetku najine skupne poti, skupaj načrtovala, kar naenkrat je bilo veliko časa, nobene nervoze. Spremenil se je tudi njegov odnos do hčerk.
Kakšen odnos do alkohola imate danes in kako se spoprijemate s pritiski okolice v smislu "saj en kozarček ne more škoditi"?
Vinko: Danes imam do alkohola ničelno toleranco. Imun sem tudi na različne zbadljivke, ki se tu in tam še pojavijo. Med zdravljenjem sem spoznal, da je že požirek alkohola zame lahko usoden. Niti nimam želje po pitju. Družba me je sprejela takšnega, kot sem. Sedaj so mi pomembne čisto druge stvari. Ker imam drugačne poglede, je tudi strah manjši. Aktivnosti, ki sem jih imel prej, še vedno rad opravljam, vendar se ne zavlečejo več, kot so se nekoč.
Kako vam je pri zdravljenju pomagala vera?
Vinko: V veliki meri. Med drugim me je tudi branje Svetega pisma spodbudilo, da naredim prvi korak. Pred odhodom na zdravljenje sem našega duhovnika prosil za bolniško maziljenje in sveto spoved. V bolnišnici je bila pogosta molitev. Tudi sedaj vztrajam pri molitvi, prebiranju Svetega pisma, daje mi moč pri abstinenci.
Maja: Pri sebi sva imela tudi molitev za moža/ženo, ki sva jo dobila pri zakonski skupini. Čeprav nisva bila skupaj, sva vsak dan molila drug za drugega. Zakonsko skupino sem prosila za molitveno podporo. Če primerjam čas pred zdravljenjem, je ena dobrih stvari tudi poglobitev osebne vere.
Kako bi k spremembi opogumili vse, ki imajo težave z alkoholom ali drugimi oblikami zasvojenosti?
Vinko: Težko je svetovati zdravljenje odvisniku, če se za to še ni odločil. Vem, da sam ne bi dobronamerno sprejel takega nasveta. Svetujem, da obiščejo katero od skupin, kot so KZA, AA … Naj slišijo nekaj zgodb, mogoče se bodo našli v njih. Slišali bodo tudi, kako lepo je živeti, ko daš to breme od sebe. Postaneš svoboden, ni več skrbi in strahu, odnosi se korenito spremenijo, življenje zajemaš na polno. Če kdo že razmišlja o tem, je na pravi poti. Naj se odloči in naj ne čaka. Družina bo vesela.
Maja: Če to berejo partnerji odvisnikov – ne prepričujte jih in jih ne silite. Šele ko bo odvisnik sam sebi priznal odvisnost, bo pripravljen sprejeti pomoč. Nikoli ni prepozno. Prinese pa zdravljenje toliko lepega, spremeni in ponovno zgradi celoten odnos, da postane povsem nepomembno, koliko časa je odvisnost trajala. Spremembe so res očitne. :)
