Opozorilo: morda vam razkrijemo preveč vsebine!
Serija Služkinja (Maid) med Netflixovimi naročniki postaja vse bolj priljubljena. Če še niste slišali zanjo: gre za komično dramo, posneto po romanu Samanthe Land, v katerem avtorica pripoveduje svojo zgodbo o tem, kako se je skupaj s hčerkico izmaknila krempljem nasilnega partnerja in se zaposlila kot služkinja, da bi se izkopala iz skrajne revščine, se lotila študija in na ta način izboljšala svoje življenje.
Že našteto je vredno vsega občudovanja, toda služkinja, ki jo igra Margaret Qualley, ob tem pomaga še svoji materi, ki trpi za bipolarno motnjo in je tudi sama žrtev nasilnega razmerja. Ta stranska zgodba je še toliko bolj očarljiva in verjetna, ker se v vlogi matere predstavlja Andie McDowell, ki je po naključju tudi mati mlade igralke Margaret Qualley.
V trenutku, ko spoznate Alex, služkinjo, začutite potrebo, da bi spremljali njeno zgodbo. Kot bi jo želeli spodbujati, ko se prebija skozi občutke strahu, birokracijo, zapleten pravni jezik in številna zapletena razmerja z najrazličnejšimi osebami, ki se pojavljajo v njenem življenju. Ves ta čas pa si neutrudno prizadeva, da bi bilo življenje njene deklice Maddy (ki jo igra čudovita malčica) čim lepše in čim bolj brezskrbno.
Ta serija je izjemno priporočljiva za ogled iz različnih razlogov: poleg številnih plasti čustev iz nje sije pozitivnost, ki jo opazimo pri vseh preizkušanih materah v zgodbi. Naj vam predstavimo nekaj primerov.
Zelo pogumna oseba moraš biti, da sredi noči vzameš svojo malčico in prav ničesar drugega ter se zatečeš v neznano. Tudi v primežu strahu mora razvozlati nekaj zapletenih ugank, da bi sebi in svoji hčerkici zagotovila streho nad glavo.
Kot je pri materah precej pogosto, je tudi Alex kos tej zahtevni nalogi: nežno, odločno in z močno ljubeznijo, ki bi storila vse, da zaščiti svoje dete.
Ko gledalci spremljajo Alex na njeni poti, se težko uprejo skušnjavi, da ne bi vzljubili te od nedavnega matere samohranilke, ki premore dovolj humorja, da se smeji (in joče) v nekaterih zabavnih (in strašljivih) položajih, v katerih se znajde v vsakdanjem življenju.
In ko se zgodba razvija, je čudovito videti Alex, kako uspeva in na svoj edinstven način začne vračati družbi.
Mati, ki skozi serijo doživi nekaj maničnih izkušenj in se v iskanju sreče zateka iz enega propadlega razmerja v drugo, najde obilo radosti in zadovoljstva v precej "zanimivem" umetniškem izražanju. Njena ljubezen do lepote, ki jo zaznava v najbolj miniaturnih stvareh, je prav nalezljiva.
Svojo hčer očitno ljubi na vso moč, pred leti si je prizadevala, da bi jo čim bolj obvarovala vsega hudega, toda na koncu se zdi, da je ona sama zaradi zlorabe utrpela še največje posledice. Tako močne, da se ji zdi zloraba njene hčere nekaj povsem običajnega. Gledalci pa pri tem vidijo zapleten odnos med dvema ženskama, ki je ukoreninjen v ljubezni in želji po medsebojni zaščiti.
Kmalu po tem, ko spoznamo Regino, uspešno in zahtevno odvetnico, ugotovimo, da se pod vso mehkobo kašmirja skriva ogromno bolečine. Njena zgodba je morda malce spornejša zaradi težav z neplodnostjo in poslednične izbire nadomestnega materinstva, vendar se je zelo težko upreti, da ne bi vzljubili korenitih sprememb, ki jih opazimo pri njej, ko postane mati.
To nenadoma ni več ženska, ki jo vsak dan vidimo v barvno brezhibno usklajenih oblačilih, temveč mati, ki je končno sposobna izkazovati ljubezen do svojega otroka, pa tudi drugih ljudi.
Gotovo, čeprav se ji boste morda raje izognili, če ste občutljivi na "obarvan" jezik. Za gledalce, ki so sami izkusili družinsko nasilje, duševne bolezni ali zasvojenost, bo tematika serije morda predstavljala prevelik izziv. In čeprav se morda ne boste strinjali z izbiro likov, naj vas to ne ovira pri uživanju ob osrednji temi serije. Sama jo vidim kot poučno zgodbo o zlorabi in zasvojenosti, ki pa prinaša spodbudne občutke upanja v prihodnost.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
