Ne strinjam se z učenjem Cerkve. Kaj pa zdaj?

Večkrat lahko opazimo, da različni ljudje javno izrazijo svoje nestrinjanje ali nasprotovanje določenemu nauku Cerkve ali papežu. To je mogoče storiti na različne načine, ki pa s seboj prinašajo različne posledice.

Kot nauk Cerkve (kar je treba verovati) razumemo veroizpoved, saj opredeljuje vsa pomembnejša učenja Cerkve glede vsebine vere. Nekoliko razširjeno obliko danes najdemo v Katekizmu Katoliške cerkve, kjer je veroizpoved podrobneje razložena, kakor tudi različni nauki s področja morale ipd.

Prav tako k nauku Cerkve spadajo tudi verske resnice (dogme), ki so bile kasneje na koncilih sprejete in kot take opredeljene: papeška nezmotljivost, Marijino vnebovzetje, Marijino brezmadežno spočetje ...

Ločiti moramo tudi med različnimi stopnjami učenja Cerkve. Moč zakona imajo npr. apostolske konstitucije, s katerimi papež spremeni kak postopek, del cerkvenega prava ali določi kaj povsem novega. Posebno težo imajo tudi določila koncilov, medtem ko pridig papeža Frančiška v domu svete Marte in podobnih govorov ne moremo jemati kot nauk Cerkve.

Samo nestrinjanje ni posebej problematično in ga tudi cerkveno pravo posebej ne obravnava, dokler seveda oseba zaradi tega ne bi zagrešila kakšne druge stvari. Če pa se npr. škof ne strinja s papežem, a v duhu pokorščine vseeno stori, kot mu je naročeno, zadeva ni problematična.

S tem označujemo, da se nekdo oklepa ali uči krivo vero (lat. heresis), stvari, ki niso v skladu s katoliško vero, kot jo izpovedujemo v veroizpovedi, najdemo v Katekizmu ... Zakonik cerkvenega prava določa, da nekdo po prejetem krstu vztrajno in trdovratno zanika ali trdovratno dvomi o kateri izmed verskih resnic, ki jih je treba verovati: zapisana in izročena Božja beseda in učenje cerkvenega učiteljstva.

Če bi torej nekdo, ki je bil krščen pozneje, vztrajno zanikal Marijino brezmadežno spočetje ter to učil in nikoli zares ne bi privolil v to, bi ga lahko uvrstili v to kategorijo. Seveda ni dovolj le vztrajen dvom ali zanikanje v srcu človeka, ampak je to treba navzven pokazati, npr. z objavo knjige, kjer oseba to uči in dvomi.

Razlika med krivoverstvom in odpadništvom je, da gre pri krivoverstvu za posamezno versko resnico, medtem ko pri odpadništvu (lat. apostasia) oseba zanika oz. zavrne celotno vero, v vseh njenih delih in oblikah.

Navzven se to izrazi kot prestop v drugo vero, sekto ali podobno skupino. To pa je drugo kot javno zavreči katoliško vero, kar pomeni, da vernik svoje vere ne živi in je ne prakticira, vendar ga kljub temu vežejo določeni cerkveni zakoni.

Apostol Pavel je večkrat svaril pred razprtijami in spodbujal k edinosti. Razkolnik je tisti, ki odreka pokorščino papežu in občestvo tistim, ki so papežu podrejeni. Zavestno in hote papežu odreka njegov položaj voditelja Cerkve ter na področju nauka. Huda oblika razkolništva je npr. posvetitev škofov brez papeškega dovoljenja, posvetitev žensk v "duhovnice" in podobno.

Gre za najtežjo obliko ločitve od Cerkve. To vernik pisno in po lastni odločitvi ter zavestno in svobodno izrazi in se mora zaznamovati v krstno knjigo. Formalni izstop iz Cerkve pa ne izbriše neizbrisnega znamenja, ki ga je človek prejel pri svetem krstu.