Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Pobožnjakarski ste, ko …

Deli

Bodite pozorni na te pasti. Nanje nas opozarja tudi Jezus

Jezus nas je večkrat opozoril, naj se varujemo pretirane pobožnosti: “Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ‘Gospod, Gospod,’ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.” Rekel je celo, da bodo nekateri zelo pobožni ljudje zavrženi: tisti, ki “prerokujejo”, “izganjajo demone” in “delajo veliko mogočnih del” v njegovem imenu.

Preberite še: Se tudi vam v nedeljo zjutraj ne ljubi vstati in iti k maši?

V Lukovem evangeliju Jezus namiguje celo na to, da so v zagati tudi tisti, ki redno obiskujejo sveto mašo. Pravi, da mu bodo nekateri rekli: “Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil.” On pa jim bo odgovoril: “Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!”

Kako torej veste, kdaj ste preveč pobožni? Brez težav. Pobožnjakarski ste, …

Ko pobožnost ovira vaše stanovske dolžnosti, ki bi morale biti na prvem mestu

Tega me je naučil duhovnik C. M. Buckley, ki je živel v istem nadstropju študentskega doma kot jaz. Navade nas študentov je tako dobro razumel, da je maševal šele ob pol enajstih dopoldne. Prav tako je dobro razumel naše slabosti, saj nam je rekel: “Nočem vas videti pri maši, če nimate narejenih vseh nalog.”

Vaša dolžnost je, da greste k nedeljski maši, ni pa vaša dolžnost, da greste k delavniški maši. Bog bo bolj zadovoljen, če boste izpolnjevali svoje obveznosti, kot če jih ne, pa greste namesto tega k maši ali adoraciji.

Če ste na fakulteti, potem je študij na prvem mestu. Če ste starši, potem je na prvem mestu družina.

Preberite še: So kateheti premalo izobraženi?

Ko ste pobožni zaradi lastne slave, ne pa zaradi Božje

Janez Krstnik je imel veliko učencev, a na koncu se je umaknil, rekoč: “On mora rasti, jaz pa se manjšati.”

Sveti Benedikt Laboure je čutil enako. Ta francoski svetnik in brezdomec je ure in ure kleče molil. Kadar pa je zaslišal, da kdo prihaja v kapelo, se je hitro usedel. Ni želel, da bi ljudje mislili, da je pobožen – bal se je namreč, da bi začel moliti samo zato, da bi zgledal goreč, ne pa zaradi Boga samega.

Preberite še: 100-letni frančiškan, ki je osebno poznal 6 svetnikov

Všeč mi je misel, ki jo je izrekel sveti Josemaria Escrivá: “Ne želite si, da bi bili kot pozlačen petelin na vrhu hiše – ne glede na to, kako močno se sveti in kako visoko je, prav nič ne doda k trdnosti zgradbe. Raje bodite kot star kamnit blok, ki je skrit v temeljih, pod zemljo, kjer vas nihče ne more videti: zaradi vas se hiša ne bo podrla.”

Ko več molite v javnosti kot na samem

“Kadar pa ti moliš,” pravi Jezus, “pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.”

Zlahka se zgodi, da je to edina oblika molitve, ki je nikoli ne uporabljamo. Molimo pred in po jedi, ob posebnih priložnostih in pri maši – nekako pa nam ne uspe priti do osebne molitve. A to se mora spremeniti.

Preberite še: 7 papežev o svoji ljubezni do molitve rožnega venca

Vsi smo videli, kako je sveti Janez Pavel II. javno molil. Monsinjor Slawomir Oder, ki je sodeloval pri njegovi kanonizaciji, pa je odkril še precej več. Na primer to, da je papež večino časa spal v svoji sobi na tleh, posteljo pa je razmetal, da je zgledalo, kot da je spal v njej. To je storil samo za Boga, tako da ni nihče drug o tem nič vedel. Takšno bi moralo biti naše duhovno življenje.

Ko ne veste, zakaj ste pobožni

Katoličani pred tabernakljem pokleknemo, ker je v njem navzoč Jezus Kristus, Gospod in kralj. Večinoma to pomeni, da pokleknemo, preden sedemo v klop v cerkvi. Mnogi pa danes pokleknejo tudi takrat, ko v središču cerkve ni tabernaklja in zato ni razloga za poklekanje.

Bodite pozorni, da ne boste pobožni brez razloga: če ni pravega namena, takšna dejanja postanejo prazna ali celo vraževerna.

Preberite še: Kralj, ki se je spustil s konja, da bi pokleknil pred Sveto Rešnje telo

Kar zaradi pobožnosti izgorevate

Ronald Knox v svoji knjigi Entuziazem opisuje zgodovino različnih krivoverstev in opaža, da se ponavlja isti vzorec: skupina ljudi odkrije nekaj, kar naj bi bilo izraz čistejšega in popolnejšega krščanstva. Ti ljudje od svojih učencev zahtevajo več, kot zahteva Cerkev. Takšne skupine hitro rastejo, potem pa tudi hitro izginejo, saj se ljudje naveličajo discipline.

Preberite še: Pot v izgorelost: perfekcionizem, pretirana ustrežljivost, nezmožnost reči ne

John Ghaly opisuje, kako se je to zgodilo prijatelju, ki je mislil, da si “slab katoličan”, če ne greš vsak dan k adoraciji in maši, če ne moliš jutranjic in večernic ter rožnega venca. “Ko pa sem delal vse te stvari, sem bil nesrečen in prišel sem skoraj tako daleč, da sem hotel že z vsem prenehati. Nisem našel ne miru ne sreče.”

Všeč mi je misel nekega teologa: “Pazite se vsakogar, ki nekaj, kar je priporočljivo, naredi za obvezno ali pa nekaj, kar Cerkev dovoli, naredi za nedovoljeno.”

 

Takrat veste, da ste pretirano pobožni.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.

Preberite še: Kako si z rožnim vencem lahko razložimo sveto obhajilo

Preberite še: Je to črka, za katero Slovenci ne vemo, ali bi jo ljubili ali sovražili?

Preberite še: (Vsaj) 10 razlogov, zakaj imeti otroke

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.