Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 3. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Kako je sporočilo napačni osebi pripeljalo do čudovite pravljice

Fotografija je last družine Lavrič.

Valerija Trček - objavljeno 27/10/21

"V vsem delu ni bilo veliko prostora za naju in za 'biti par'. Vedno sva dajala prednost delu. Potem sva se morala odločiti, kako naprej"

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.

Uroš in SentaLavrič sta zakonca, ki veliko časa preživita našemljena. Zares! Več kot 12 let namreč ustvarjata različne dogodke za otroke, katerih rdeča nit so pravljični junaki. Zavod Enostavno prijatelji sta ustvarila v želji, da bi delala kakovostne vsebine za otroke. Sčasoma sta postala par in si ustvarila družino. Vse izkušnje, ki sta jih nabrala pri delu, s pridom uporabljata tudi pri vzgoji svojih otrok, petletne Tise in dobro leto starih dvojčkov, Svita in Tarasa.

Spoznala sta se na prav zanimiv način. Uroš je delal na mestni Zvezi prijateljev mladine. Ko so pošiljali vabila na razgovor za delavnice, je eno vabilo zašlo v napačen elektronski predal. “Ta mail je bil poslan napačni Senti, tako da bi na razgovor morala priti druga Senta. Sem pa prišla jaz in tako sva se spoznala in začela delati skupaj.” 😊

Za Aleteio sta povedala, kako jima uspe usklajevati poslovno, zakonsko in družinsko življenje.

Že 12 let vodita Zavod Enostavno Prijatelji. Kaj vaju nagovarja pri delu z otroki? Kako sta vedela, da je animiranje s pomočjo pravljičnih junakov tisto, kar pritegne otroke?
Uroš
: Najbolj me nagovarjajo otroci sami, njihova energija, njihova razigranost. Zelo mi je všeč, ker so oni v trenutku, in ko si z njimi, si tudi ti del tega trenutka in je ta občutek res odličen. Zakaj pravljični liki? Midva sva začela iz nič. Iz male ustvarjalne delavnice smo rasli skupaj z otroki, rasle so ideje. In na podlagi tega, kar smo počeli, so počasi rasli tudi pravljični junaki. Bolj ali manj je vse nastalo spontano in tako še vedno nastaja.

Senta: Že od osnovne šole sem bila v svojem kraju v društvu, kjer smo počeli raznorazne stvari, ampak najbolj mi je bilo všeč, ko smo šli z otroki na izlete, imeli delavnice. Že takrat sem vedela, da mi je delo z otroki všeč. Kot je rekel Uroš, sva hitro spoznala, da si želiva vse razvijati tudi skozi pravljične like. Ko smo bili oblečeni v like, se mi je zdelo, da je to res to, da je prepričljivo – in to je bilo tisto, o čemer sem vedno sanjala.

Kaj otroke najbolj animira? Kaj najbolj “vžge”?
Uroš
: Otroke moraš začutiti. Zelo so različni, različne so tudi skupine in starosti otrok. Ne moreš početi istega s štiriletniki in z enajstletniki. Vsa leta druženja so nas naučila, da moraš otroke razumeti. Kaj najbolj “vžge”, pa vidiš preko samega dela: poskusiš eno stvar, pa potem drugo in še tretjo. Potem vidiš, na kaj se odzivajo. Ampak v resnici nikoli ne veš, kaj bo “vžgalo”. Vedno si presenečen. Vedno.

Še nekaj zabavnih utrinkov iz vsakdanjika zakoncev Lavrič:

Senta: Odvisno je tudi od vrste dela. Če imamo animacijo, bi ti želel peljati zabavo v eno stran, pa te skupina potem zapelje čisto drugam. Pri delavnicah, kjer ustvarjajo, pa se lahko vmes malo pošališ, da ni samo monotono ustvarjanje.

Uroš: Najbolj pa “vžge”, ko padeš noter in se “začaraš” z njimi. Animirati pomeni vzeti dušo. Če ti uspe, da prideš v eno z njimi, je ta proces z njimi čarovnija.

Imata v spominu kakšno zanimivo, zabavno anekdoto?
Uroš
: Nekdo je rekel, da si vedno zapomniš tiste dogodke, ko je šlo kaj narobe. In to je res. Ena izmed takih anekdot je zagotovo, ko smo pozabili brado od dobrega moža. Bila sva v Litiji, tik pred predstavo sem še enkrat preveril, ali imam vse. In brade ni bilo.

Senta: Sušila se je na radiatorju v pisarni. 😊

Uroš: Eno uro je do tja, eno uro nazaj, to je skupaj dve uri, predstava se pa začne zdaj. Hitro sva morala najti nekoga, ki bi šel po to brado in nama jo pripeljal. To je pomenilo, da predstava ni trajala klasičnih 35, 40 minut, ampak je bila Senta na odru dve uri.

Senta: Bil je zelo mrzel večer, zunaj pa močna poledica. Punca, ki je peljala proti Litiji, je peljala 30 kilometrov na uro in je res trajalo, da je prišla.

Uroš: Potem nas pa še ni našla, jaz pa sem v kostumu dobrega moža čakal, da sem potem dal hitro samo brado gor in šel na oder. Vsi so bili že čisto utrujeni. Ja, to se zgodi. 😊

Spet drugič je bilo na nekem dogodku tisoč ljudi in kot dobri mož sem se fotografiral z vsakim otrokom. Pride punčka, se fotografira, potem pa reče: ” Ej, Dedek Mraz, bi šel ti z nami? Mi gremo k babici na kosilo, a bi šel z nami na kosilo?”, “Joj, veš, bi šel z veseljem, samo, veš, tukaj imam še veliko dela, pa še vsi otroci na svetu me čakajo, jih moram obdariti.” Ona je pa čisto brezskrbno rekla: “Ja, saj, bomo počakali.” 😊

Ko sta postala par, sta poleg poslovnega odnosa zaživela tudi partnerskega. Ali je zaradi tega med vama prihajalo do trenj? 
Uroš
: Seveda. Ko smo začeli z Zavodom, je bilo ogromno dogodkov in preveč vsega. V vsem delu ni bilo veliko prostora za naju in za “biti par”. Vedno sva dajala prednost delu. Potem sva se morala odločiti, kako naprej.

Senta: Ko sem videla Meto in Rudija Tavčarja, ki sta imela imago delavnice, sem si vedno želela, da bi šla nanje. Tako sva na imagoparnerske delavnice hodila tri leta. To nama je zelo pomagalo razumeti partnerski in poslovni odnos.

Kaj pa danes? Kako usklajujeta poslovni in osebni odnos?
Senta
: Navadila sva se na tako življenje. Zvečer, ko dava otroke spat, si vzameva čas zase. Ne govoriva o Zavodu. Vedno bolj znava ločiti, ko smo mi, smo mi, in ko je delo, sva v službi.

Uroš: Zdaj imava otroke in je tako ali tako veliko dejavnosti. Ne gledava televizije, ne gledava poročil, ko se ob devetih vse umiri, spijeva “eno pivo” in se pogovarjava. To naju ohranja povezana.

Kaj vama je v odnosu najbolj pomembno?
Senta
: Da sva iskrena in da si posledično lahko zaupava.

Uroš: Meni je zelo pomemben občutek svobode. Da čutim, da sva povezana, da se imava lepo, ampak da imava prostor, da sva oba tudi to, kar sva, da lahko skupaj rasteva. Da si pustiš proste roke znotraj odnosa. To mi je pomembno tudi za ustvarjanje. Ko imaš občutek svobode znotraj odnosa, se imaš raje, rad prideš domov. Odkar imava otroke, je tako ali tako zmeraj akcija, zato so na prvem mestu otroci.

Senta: Midva sva zagotovo na drugem mestu.

Uroš: Tako je. Čisto druga dimenzija je. Naju pa tudi to zelo napolni. Vseeno pa si je treba vzeti čas zase in se trudiva, da imava tudi te trenutke. Vedno znova odkrivava, da nama veliko pomeni tudi to, da kam gremo, da nismo ves čas doma, pa čeprav samo za en dan. Tako pišemo tudi nove skupne zgodbe.

Delo je precej pestro in ima razgiban delavnik. Kako razporejata čas za delo in družino?
Senta
: Prvič, ko sva začutila razliko, je bilo, ko sva po Tiso začela hoditi okoli treh, pol štirih, zdaj, ko sta še dvojčka, še prej. Prej je najin delavnik trajal do petih, šestih v pisarni, če so bile predstave, je vse trajalo še dlje. Potem pa sva vedela, da mora iti nekdo po otroke, in jaz sem temu prilagodila delo. Če so predstave, povabiva babice in tete.

Uroš: Ko je dogodek, to pomeni, da poleg tega, da zorganiziramo vse za dogodek, organiziramo še eno stvar – varuške. Ker imava tri otroke, morata biti vsaj dve varuški. In tu nam veliko pomagajo moja mami, sestra in vsi okoli. To je neka nova družinska realnost. Ker sva tako vajena vseh koordinacij, je to kot še en dogodek poleg preostalih.

Se pa trudiva, da vseeno veliko časa preživiva tudi z otroki, opravimo tudi kakšno stvar manj. Vzamemo si čas za kakšen sprehod, da skupaj kaj počnemo. Družina nama je pomembna. In prijatelji tudi. Zato se trudimo, da si za vse vzamemo čas.

Tags:
delointervjuzakon
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.