Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 3. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Najprej poskusimo svojo praznino napolniti z iskrenostjo, odprtostjo in povezanostjo z drugimi”

Vid Ponikvar | Sportida

Andreja Hergula - objavljeno 03/11/21

"Dovolimo si vztrajati najprej v odnosu z Bogom, bližnjimi, v dojemanju tega, kar doživljamo. V zavest spustimo čustvovanje in se vprašajmo, kaj nas je vznemirilo"

Shakespeare je trdil, da je življenje potovanje v negotovost. Pa še kako prav ima. Ne poda pa nam odgovora, kako se kosati s to ohromljajočo negotovostjo, ki se nam v epidemiji nenehno riše pred očmi. Pojav stiske in tesnobe nam lahko pomaga razsvetliti prof. dr. Katarina Kompan Erzar s svojimi bogatimi strokovnimi izkušnjami.

Poglejva nekaj novic: na shodu nasrkali policaji, zaradi varnosti dijaki šolo na daljavo, ta in ta pridržan, oni ubijal … Kdorkoli to prebere, je edina normalna reakcija, da ga zelo zaskrbi, kajne?
Mislim, da to ni nujno in tudi ne potrebno. Odvisno je od tega, kdo to prebere, kako resno jemlje te novice in koliko je v telesnem smislu občutljiv na tovrstne novice, ki so namenjeni predvsem temu, da prebudijo alarmni odziv na nevarnost.

Večina ljudi se je na te hujskaške naslove imunizirala in si izdelala trdnejšo osebno držo, zaradi katere ni več tako zelo ranljiva na stalno “bombardiranje” s senzacijami. Protesti pri nas so zelo zgledno varovani in niti približno tako pomembni, kot se zdi iz medijev.

Če je nekdo v neposrednem stiku z njimi (recimo da gre slučajno prav tam mimo), je seveda čutiti napetost in se sliši hrup, lahko se tudi “zaletiš v solzivec”, vendar gre res za lokalno “norenje”, ki se mu z lahkoto izognemo.

Mislim, da je resnično sporočilo teh protestov samo to, da je za nekatere ljudi to edini način, s katerim doživljajo, da so aktivni in nekaj pomembnega počno, za glavne akterje pa najcenejša politična oziroma predvolilna kampanja, ki je celo solidno medijsko pokrita.

Kako pa vplivajo na nas na videz pozitivna sporočila oziroma reklame?
Zanimivo je, da tudi tovrstna sporočila prebujajo obrambno reakcijo. Zakaj? Skušajo nas prepričati, da lahko točno v tem trenutku na točno določenem kraju in na točno določen način zadovoljimo neko našo potrebo (ki je ponavadi sploh nimamo).

Torej da v točno določeni trgovini samo danes ob določeni uri s kupončkom dobimo popust na … Taka sporočila nasilno vdrejo v naš ritem, razmišljanje, tok dneva in ukradejo/preusmerijo našo pozornost. Zahtevajo takojšen odziv, ki ga izzovejo s fotografijo oziroma neverbalnim sporočilom – ta se skuša vedno nasloniti na določeno čutenje oziroma tematiko.

Pri odzivanju na ta sporočila se lahko opazi predvsem to, v kolikšni meri so ljudje v sebi osrediščeni, koliko so tudi izoblikovani ter zasidrani v varnih odnosih in s tem vsaj delno zavarovani pred vdiranjem teh motilcev pozornosti. Če ni tako, lahko dražljaji v telesu izzovejo močno čustveno reakcijo in občutek nujnosti.

Človek vse ostalo spusti iz rok in se posveti temu, kar reklama, sporočilo od njega pričakuje. To ustvari vzdušje, v katerem miselna razlaga tega telesnega vznemirjenja lahko pripelje do tega, da ljudje stvari vzamejo dobesedno, preden sploh preverijo, za kaj gre oziroma če je ta informacija zanje dejansko relevantna.

To se pozneje odraža v kopičenju nepotrebnih stvari ali v razmišljanju in ukvarjanju s temami, ki so za življenje tega človeka povsem nesmiselne in nepomembne.

Se spomnite kakšnega svežega primera?
Pred nekaj dnevi sem v eni izmed zelo branih revij opazila naslov, ki je imel nedvomno namen pritegniti pozornost: Ksenija Benedetti: S težkim srcem sva odšla vsak svojo pot. Govor je bilo o Twitterju. Oglasilo se je ogromno zaskrbljenih bralcev in se spraševalo: Pa menda nista šla z Borisom narazen?

Šlo je za banalno marketinško logiko, ki pod vprašaj postavlja nedotakljivo stvar, kot je tako lepa partnerska zveza. (Kot tako so jo seveda tudi naslikali mediji; to je lahko res ali pa ne. Gre za to, da gre za intimno stvar para, ne pa javnosti.) Bralce naslov pritegne zato, ker čustveno cilja na bolečino, hrepenenje po čudoviti ljubezni, razočaranje.

Veliko ljudi se naseli v zgodbe izstopajočih osebnosti, od katerih si sposoja model za lastno življenje in se z njimi zamoti, da se izogne podobnim temam svojega osebnega življenja.  

Tudi kristjani smo izpostavljeni zaskrbljenosti, saj živimo sredi sveta. Ampak ali smo kristjani vseeno v prednosti, saj lahko v Bogu najdemo oporo? Imate kakšen nasvet, kako se obračati Nanj v tovrstnih stiskah?
Vprašanje se mi zdi zanimivo, ker izhajate iz predpostavke, da bi morali biti zaskrbljeni. S tem se sama ne strinjam. Skrb sama po sebi ne pomeni, da na stvari gledamo odgovorno, da nam je mar. Na fiziološki ravni je skrb samo neko prelaganje tesnobe, ki je dostikrat samo sebi namen.

Sploh ni nujno, da gre pri tem za dejansko proaktivno in odgovorno pogumno držo, ki želi v tem svetu nekaj premakniti, ustvarjati varen prostor in predvsem razodevati božjo ljubezen in odrešenost. Kristjani smemo živeti novo, odrešeno življenje in brati znamenja časa ter se tvorno in aktivno vključevati v vsakodnevne izzive.

Ne pa da hodimo okrog “zaskrbljeni” in prestrašeni, kako gre svet “k hudiču”. Isti ljudje (tesnobno zaskrbljeni), ki zlahka zagrabijo za marketinške trnke, imajo radi tudi hitre rešitve za to ali ono težavo. V primeru, za katerega me sprašujete, bi bil pričakovani odgovor na vaše vprašanje najbrž nekaj v smislu preberi duhovno misel, zmoli, pojdi dvakrat k maši

A treba se je zavedati, da vera ni sredstvo, tableta, metoda ali celo skupek praktičnih ritualov. Vera je temeljna naravnanost človeka. Spomnim se misli dr. Marka Ivana Rupnika, ki poudarja prav ta pogled. Naš aksiom je božja prisotnost in ljubezen do nas, odrešenje, v katero smo potopljeni.

Zato bi bil moj odgovor na vaše vprašanje takšen: dovolimo si vztrajati najprej v odnosu z Bogom, bližnjimi, v dojemanju tega, kar doživljamo. V zavest spustimo čustvovanje in se vprašajmo, kaj nas je vznemirilo. Kaj se dogaja okoli nas, kdo nas kliče in kam. Poglejmo reakcije, ki so nam dane tudi zato, da bi skozi njih odkrili ljubečo božjo roko.

Vsak se odziva na svoj način. Objemimo svojo skrb in strah, da bomo videli, kako nas odvrača od izzivov in vleče ven iz odnosov. Videli bomo, ali lahko skrb in strah izročimo, komu povemo, se morda ustavimo ali pohitimo. Prek teh odzivov si lahko pomagamo razumeti, kam nas Bog vodi.

Ali potemtakem sploh gledati poročila? Tiščati glavo v pesek?
Če poročil ne spremljamo, to še ne pomeni, da tiščimo glavo v pesek. Če je kakšna novica zares vredna naše pozornosti, bo prej ali slej prišla do nas, očiščena hujskaške navlake, sicer je bolje, da do nas sploh ne pride, saj nas čustveno onesnaži. Najprej poskusimo svojo praznino napolniti z iskrenostjo, odprtostjo in povezanostjo z drugimi.

Skozi odnose bomo izvedeli vse, kar je pomembno vedeti. Če pa se to ne zgodi in iščemo smernice skozi nepredelane novice, nas bodo napolnile vsebine od zunaj. Te so lahko plemenite, odrešilne, resnične ali pa zavajajoče in manipulativne. Vedeti moramo, da neka informacija nima nobene vrednosti, dokler je ne postavimo v kontekst in odnose.

Korona je prinesla psihične stiske med otroke in mladino. Kako jo opazimo?
Ne drži, da bi te stiske prinesla korona, korona nam je samo omogočila, da smemo stiske poimenovati. Osvetlila je tisto notranjo držo oziroma doživljanje, ki se ga je dalo prej prekriti z nakupovanjem, kofetkanjem, potovanji.

Stiska je bila popolnoma ista, le zavedati se nam je ni bilo treba. Zakaj lahko rečemo tako, prav zaradi tega, ker je izjemna situacija, ki je posledica epidemije za veliko ljudi prinesla poglobitev odnosov, ogromno kreativnosti in novih idej, seveda tudi ogromno napora, nemoči in iskanja rešitev in ni pahnila ljudi v depresijo, tesnobne motnje, zasvojenost, konflikte …

Tam, kjer stresna situacija izzove hujšo stisko (simptomatiko), je šlo že prej za ranljivost, krhkost in zmanjšano sposobnost za soočanje s stresom, torej za stisko, ki je tam že bila, le da je “spala pod površino”.

Kako lahko ob tej epidemiji, ki v naše življenje vnaša občutek nevarnosti, nestabilnosti, pomirimo naše otroke?
Otrok ni treba miriti. Njihovo vznemirjenje je normalno. Otrokom je treba pomagati, da v tej situaciji začutijo, da jih bomo zavarovali, jim pomagali, da bodo uspeli ohraniti svoj svet, razviti nove sposobnosti, sprejeti omejitve, frustracije ter da bodo skozi to okrepili tudi svojo sposobnost za sprejemanje izzivov.

Zato moramo najprej sami pri sebi ovrednotiti situacijo in si omogočiti, da jo sprejmemo ter se naučimo živeti z njo. Če je otrok vznemirjen, ga potolažimo, pocrkljajmo, se z njim igrajmo in mu omogočimo normalen tok življenja ne glede na zunanje okoliščine.

Tukaj se lahko spomnimo na Benignijev film Življenje je lepo, ki na tragikomičen način nakazuje prav na to; otrok je lahko varen sredi pekla, če ima ob sebi starša, ki zanj poskrbi.

No, kdaj pa moramo otroke vseeno odpeljati k strokovnjaku?
Takoj, ko znotraj običajnega načina sobivanja ugotovimo, da stvari ne delujejo več. V stiski je takoj treba koga povprašati, kako naprej. Ni nujno, da je to najprej pedopsihiater, lahko je npr. mož ali žena, potem vzgojiteljica, učiteljica …

Seveda triletnika, ki se nam v trgovini prvič vrže ob tla in trmari, ne bomo peljali k psihiatru. Če opazimo, da otrok svojega življenja ni več vesel ali je preveč evforičen, ko se ne zmore več prilagajati okolju, ga moramo opazovati, ga povprašati, kako se počuti, kaj ga moti.

Vprašajmo tudi svetovalno službo, ali obstajajo kakšne druge posebnosti, se določena ravnanja pojavljajo vsak dan, se zaostrujejo, kakšen odnos ima z vrstniki, se značajsko spreminja, izgublja zanimanje. Najprej poiščimo pomoč pri svetovalni delavki in skupaj z njo lahko ocenimo, če in kakšna specifična strokovna pomoč je potrebna. 

Se je pa marsikatera družina med korono tudi bolj povezala …
Res je. Ker otroci niso mogli v šolo ali se družiti s sošolci oziroma obiskovati zunajšolskih aktivnosti, smo lahko starši ohranjali globino in pestrost čustvenega stika z otroki. Zgodilo se je kar nekaj stvari, ki so obogatile življenje, ki je bilo na zunaj okrnjeno. Odkrivali smo tudi zanimive načine ohranjanja stika, povezanosti, preživljanja prostega časa, na katere prej še pomislili nismo.

Kdaj pa je zaskrbljenost že anksioznost?
Vsaka zaskrbljenost je anksioznost, saj skrbi same po sebi zares ne služijo ničemur. Zaskrbljenost onemogoča funkcionalno delovanje v odnosih. Kadar ta zaskrbljenost preplavi celoto našega delovanja in nas iz odnosov dobesedno iztrga, je zagotovo čas, da poiščemo pomoč.

Ta koronakriza nas je naredila bolj dojemljive za opazovanje samih sebe … Kje je meja med takšnim čisto razumljivim početjem in med hipohondrstvom?
Gre pravzaprav za držo. Hipohondri ne skrbijo zares za zdravje. Njihovo ukvarjanje s svojim telesom je način, kako regulirajo oziroma sproščajo temeljno tesnobo. Hipohondrija je ena od oblik tesnobne motnje. Eni veliko poudarka dajejo skrbi za zdravje, drugi veliko govorijo, tretji se zaprejo vase, četrti zapadejo v obsesije … 

Vsem je skupno, da imajo v sebi nenehno veliko količino tesnobe. Možgani ne morejo predelati stalnega, kroničnega  stresa in napetosti. Če nočejo “prekuriti” živčnih celic in doseči, da se tesnoba zniža, morajo najti nek pomen, neko miselno igro, ki poveže stalno prisotne dražljaje “alarma” z nekim pomenom.

To pomeni, da morajo aktivirati širše področje možganskega tkiva in na ta način zregulirati telesne dražljaje prek miselnih procesov. Ti pa so stereotipizirani, trdovratno enolični, togi in sami sebi namen. Zato je hipohondrija tako težko obvladljiva tesnobna motnja.

Kako se pomirite vi kot strokovnjakinja, če se ujamete v tuhtanje in črne misli?
Imam srečo in tudi milost, da imam ob sebi ljubeče ljudi, da fiziološko nisem tesnoben človek in dobro zaznavam svoja čustva ter čustvovanje drugih ljudi. Če pride težava, se pogovorim z ljudmi, ki so mi blizu, jih povprašam, kaj naj storim. Nimam te navade, da bi problem predolgo držala v sebi.

Povprašam se, kako lahko stvar obvladam, kaj moram narediti. Ne travmiram se in hitro vidim, kam ta skrb vodi oziroma kje omogoča dodatno poglobitev in razčiščenje. Hvaležna sem Bogu, da sem spoznala ljudi, kot je pater Marko Rupnik, ki so mi skozi svojo globoko vero odprli drugačen pogled na življenje.

Tags:
intervjuodnosiosebna rast
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.