Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 3. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Prav vsak človek je pomemben in vreden že samo zato, ker je na tem svetu”

Fotografija je last Maje Keuc.

Andreja Hergula - objavljeno 17/11/21

"Moj instinkt mi je ves čas govoril, da ti ljudje niso dobri zame, in počutila sem se kot objekt, ne človek s čustvi"

MajaKeuc je naša vrhunska pevka, ki je svoje talente pokazala tako Sloveniji kot Švedski. Zdaj pogumno sledi svoji poti in svoji radosti, pravi. Včasih so jo predalčkali, danes si tega ne dovoli več. Včasih je bila tudi bolj občutljiva zaradi vseh slabih stvari, ki jih je prinesel šovbiznis, danes pa se zaveda, kaj je zares pomembno.

Že ko ste stopili na glasbeno sceno, ste se nam zazdeli izjemno resni – kot da točno veste, kaj hočete. Ste imeli tedaj res vse začrtano?
Mislim, da bi bilo pri 18 letih to bolj težko. (smeh) Odprl se mi je nov svet, za katerega si niti približno nisem predstavljala, kaj pomeni. Plavala sem s tokom, kot sem najbolje vedela in znala.

Zdi se mi, da prepoznavnost čez noč na dolgi rok ne koristi nikomur. Osebno se mi zdi, da sem jo še kar dobro odnesla, a če bi še enkrat izbirala, bi se poteka svoje kariere lotila precej drugače. Naivno sem si predstavljala, da me po tem šovu ne bo nihče poznal.

Že zgodaj ste peli. Sedem let ste bili del amaterskega gledališča English Student Theatre pod okriljem II. gimnazije Maribor, ki je izvajala muzikale. Kje ste nastopali?
Igrala sem v muzikalih We will rock you, Lion king, Feel the beat. To so bila res lahkotna in zabavna leta. Postali smo velika glasbena družina. Resda smo bili amatersko gledališče, a smo precej nastopali po Evropi; bili smo v Italiji, na Balkanu, v Londonu. Tam sem pridobila odrske pevske izkušnje. Nikoli nisem silila v ospredje, a nekako se je to samo zgodilo. (smeh)

Stopili ste na slovensko sceno, po uspešnem nastopu v šovu Slovenija ima talent ste postali članica jazzovske skupine Papir, nato ste nastopili na Evroviziji ter izdali svojo ploščo. Ogromno vsega.
Tako je, v 4. letniku gimnazije se je moje življenje obrnilo na glavo.

Na nastopih in tekmovanjih pa so vas prav po navijaško spremljali vaši družinski člani. Kaj vam pomeni družina?
Družina me je v glasbenem smislu podpirala. Niti slučajno pa si niso mislili, da se bo vse zasukalo v profesionalno smer. Bilo so zelo presenečeni, obenem pa jih je bilo strah. V Sloveniji namreč velja, da se od glasbe ne da živeti – kar je velik mit. Spomnim se maminih besed: “Ne, tako ne bo šlo. Kar lepo pojdi na akademijo za glasbo.” (smeh)

In ste ubogali mamo, kajne?
Da, to sem izvedla, a nekoliko pozneje. Študij v tujini ni poceni. Na Slovenija ima talent sem se prijavila, ker sem mislila, da bi si z zmago lahko plačala študij. A zmagala nisem, zato sem morala denar zaslužiti. Po treh letih udejstvovanja na sceni sem začutila, da je končno napočil ta čas. Medijski svet me je tudi malo prevzel, a sem po Evroviziji vseeno začutila, da je čas, da pobegnem ven iz tega mehurčka.

Morala sem raziskati, kdo sem kot oseba in kot glasbenica. Od vedno me je zanimalo vse, od produkcije, igranja, petja, ustvarjanja. Teh možnosti, že zaradi pritiska in pričakovanj doma, ne bi imela enakih. V Sloveniji sem nehote dobila oznako, da sem slovenska Christina Aguilera. Ta je bila pri teh letih nedvomno moja vzornica, a vedela sem, da moram najti svoj glas. V tujini sem na nek način dobila nov miren prostor, kjer me ni nihče poznal in so me ljudje dojeli povsem drugače. Sem pa s sabo odnesla vsa domača pričakovanja iz okolice in do sebe. Ta del je bil malo manj prijeten.

Popredalčkali so vas …
Zdi se mi, da se to zmeraj zgodi, ker ljudje radi predalčkamo, saj je tako lažje. S tem sem se borila tudi v tujini, kjer sem prva leta delala z različnimi švedskimi glasbenimi velikani, za katere sem bila zgolj “orodje”. Zunaj sem bila še toliko bolj ranljiva, saj to ni bil moj teritorij. Zdelo se mi je, da moram izkoristiti te priložnosti, saj jih ne dobijo niti njihovi domačini, v sebi pa sem v resnici precej hudo trpela. Moj instinkt mi je ves čas govoril, da ti ljudje niso dobri zame, in počutila sem se kot objekt, ne človek s čustvi.

Seveda tega nisem zdržala, ker je moja intuicija precej močna in na trd način sem se naučila, da bolj ko grem proti sebi ter poslušam druge, bolj se oddaljujem od prave sreče. Bog ne daj, da bi mi zares uspelo s stvarmi, za katerimi ne bi stala, ker bi to morala početi še najmanj naslednjih sedem let. Uspeh gor ali dol, nič, kar ni avtentično, ne more trajati in veliko ljudi se ujame v “zlatko kletko”, saj hrepenijo po slavi. Zame je dandanes uspeh mir, to, da delam, kar me veseli, in da sem zadovoljna s sabo.

Ste se na pop sceni dostikrat znašli v kočljivih položajih? Ste lepotica in verjetno je na vas prežalo veliko pasti in veliko ljubosumnih pogledov. Kako ste se kosali s tem?
Na začetku malo slabše, saj se na to nisem mogla pripraviti in vse se me je hitro dotaknilo. Sem zelo senzibilne sorte. Prihajam iz skromne družine. Nihče izmed nas si ne misli, da je nekaj več. V mlajših letih sem velikokrat raje obvarovala čustva drugih in prizadela sebe ali pa se hotela pomanjšati, da ne bi kdo rekel, da sem arogantna ali vzvišena. Boli me, ko se spomnim na ta obdobja.

Danes vem, da ni potrebe, da bi drugim karkoli dokazovala, in tudi svoje luči nikoli več ne smem ugasniti. Moje vodilo je, da sledim svoji radosti. Vsak človek ima svojo unikatno pot. Bolj ko to razumem, več miru je v meni. Ljudje imajo na milijone mnenj, a velikokrat se nam niti ne sanja, kaj morajo prenašati oz. kaj se jim je v življenju zgodilo. Zato navijam za empatijo in večno pometanje pred svojim pragom.

Nekaj časa ste na Nizozemskem študirali solopetje, potem pa odšli na Švedsko. Kaj vam je bilo tam težko sprejeti?
Najbolj verjetno to, da družina ni bila naklonjena moji želji, da grem. Imela sem občutek, da sem jih razočarala. Tudi mojega fanta dve leti ni bilo ob meni, saj je odšel na turnejo. Povrh vsega je bil nov jazzovski material, ki sem ga študirala, v švedščini, ki je takrat še nisem govorila. Tudi o jazzu še nisem imela veliko pojma. Precej osamljena sem bila.

Po naravi nisem človek, ki vstopi v prostor in nazorno opozori nase. Na odru je druga zgodba. Morala sem stopiti precej iz cone udobja in nihče me ni čakal. Zdelo se mi je, da sem prestopila pet stopničk naenkrat, komaj sem dohajala vse spremembe, ki so se mi zgodile. Imela sem občutek, da sem se vrgla v centrifugo na življenjski “šnelkurs”. Pisala sem za azijski, evropski in v zadnjih dveh letih tudi za ameriški trg.

Pa tudi prijateljev tam še niste imeli …
Tako je, socialni krog sem si morala zgraditi iz nič. Ko sem začela vstopati v glasbeno industrijo, je bilo težko začutiti, kdo je res pravi prijatelj. Mnogokrat so bili ljudje okrog mene le takrat, ko so imeli kaj od mene v glasbenem smislu. A da ne bo vse zvenelo samo negativno – na Švedskem sem vseeno spoznala nekaj zares čudovitih ljudi, ki so mi dali vero v svoj talent, mi pomagali izostriti čustveno inteligenco in me navdihnili v mnogih pogledih. Ne glede na to, da večino časa res ni bilo enostavno, so bila ta leta neprecenljiva.

Kaj ste najprej naredili, ko ste se vrnili v domovino?
Z družino sem bila tri mesece zaprta v karanteni v Svečini. Neizmerno hvaležna sem, da smo se v tem času dobro razumeli in da sem bila po dolgih letih toliko z domačimi. Že to, da zdaj spet večinoma govorim svoj jezik, mi ni več samoumevno. Ob tem čutim večjo sproščenost. Tu imamo udobje in kvaliteto življenja, ki se ju v večini resnično ne zavedamo.

Tu pa je za naše počutje mnogokrat kriva politika, vreme, služba …
Življenje ni fer, a da se naučiti kontrole nad samim seboj. Ni nam treba izlivati še večjega gneva. Če lahko kaj spremenimo, dajmo. Če ne – se ima res smisel vznemirjati in se znašati nad vsem in vsemi? Mislim, da s tem škodujemo samo samemu sebi.

Še se spomnimo vašega čudovitega vokala in neverjetne interpretacije skladbe Vanilija. Glede na to, da v tujini “operirate” s tujim jezikom, se vam zdi pomembno peti v slovenščini?
Nedvomno. Tudi v slovenščini se da narediti karkoli, se je pa treba malo bolj potruditi, da stvari zazvenijo mehko in ne klišejsko. Trenutno nisem povsem prepričana, koliko smo Slovenci v resnici odprti za drugačnost … Napredujemo na vseh področjih – poglejte samo, kako močni smo v športu! V glasbi pa se smo obstali na določeni točki in v določenem obdobju.

Tudi žanrsko smo zaradi majhnega trga na žalost precej omejeni. Mnogi talentirani mladi s svežimi idejami pri nas zelo težko dobijo priložnosti, da bi se izpostavili in resnično opozorili nase, bodisi zaradi infrastrukture ali zanimivih načinov delovanja naših medijev, zato morajo biti še posebej izvirni. Ključ je najbrž tudi v medsebojnem povezovanju. Skupaj smo močnejši.

Za katero slovensko skladbo vam je žal, da je niste napisali vi?
Všeč so mi skladbe Zale in Gašperja, Siddharte, Senidah in skladbe raperja Drilla. Težko bi izbrala samo eno pesem.

Imate kakšnega misleca, morda svetnika, ki vam pomaga v težkih trenutkih, ki pridejo?
Nedvomno, spremljam jih doma in v tujini. Verjamem, da je vera nekaj, kar ti lahko pomaga v vsakdanjiku. Zelo rada tudi pojem črnsko duhovno glasbo. Sodelovala sem s slovensko zasedbo Bee Geesus, pa tudi s črnskimi gospel zbori na Švedskem, čaka pa me sodelovanje z zbori iz ZDA.

Tags:
glasbaintervjupetje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.