Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 17. avgusta |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Le s sodelovanjem med starši in vzgojitelji bomo nekaj dosegli”

morje_maj_2021-39.jpeg

Fotografija je last Katarine Banovec

Urška Kolenc - objavljeno 29/01/22

"Kolegialnost in povezanost dajeta dušo in srce vsaki skupnosti, tudi našemu vrtcu"

Odkar pomni, se je Katarina Banovec doma igrala, da je vzgojiteljica. V družbi otrok je bila od majhnega in že stara mama ji je govorila, da bo nekoč opravljala prav poklic vzgojiteljice. Peto leto je zaposlena v Vrtcu Dobrega pastirja v Zavodu Svetega Stanislava, kjer dela z otroki v drugem starostnem obdobju.

Preden je postala mama, je bila animatorka, voditeljica oratorija in pevka v cerkvenem otroškem zboru. Moči si tudi danes nabira s poslušanjem različnih zvrsti glasbe, branjem in občudovanjem narave, predvsem pa najbolj takrat, ko čas preživlja skupaj s svojo družinico.

Vrtec, v katerem delate, obiskuje tudi vaš sin. Vam je težko preklapljati med vlogo mame in vzgojiteljice?
Verjetno bi bilo težje, če bi bila oba v isti skupini in bi bila jaz njegova vzgojiteljica. Glede na to, da je on prvo leto v vrtcu, moram priznati, da me je nekoliko skrbelo, kako bo odreagiral, ko se bova srečala in ko bo ugotovil, da sva v isti stavbi. Sem pa hkrati toliko zaupala tako njegovima vzgojiteljicama kot sebi, da se bo vse v redu izteklo. Tako je tudi bilo.

Imamo nekaj skupnih dejavnosti – v času korone jih je sicer nekoliko manj oziroma se te izvajajo v mehurčkih – ali pa se mimogrede vidimo zunaj. Na začetku je morda enkrat, dvakrat zajokal, ko me je videl v vrtcu. Zdaj si pa že pred vstopom v vrtec pomahava in greva vsak v svojo igralnico.

nik_21_9-48.jpg

Kje potegnete mejo, ko se recimo v sinovi skupini zgodi kakšen konflikt in bi ga želeli rešiti drugače, kot ga reši pristojna vzgojiteljica, vaša sodelavka?
Kakšnih večjih konfliktov ni bilo. Sicer pa je na splošno tako, da vse vzgojiteljice nekako podobno delujemo in razmišljamo. Tako ne pride do prav nasprotujočih si mnenj ali dejanj. Si pa kot mama in vzgojiteljica hkrati ne želim imeti nobenega privilegija. Zaupam in prepustim presojo njegovim vzgojiteljicam in se s tem, kar počnejo in kako delujejo, tudi strinjam. Sodelovanje med starši in vzgojitelji se mi zdi res pomembno, kajti le tako bomo nekaj dosegli.

Kolegialnost in povezanost med zaposlenimi dajeta dušo in srce našemu vrtcu. Kljub temu, da smo tako različne, smo si hkrati tudi podobne in znamo stati skupaj, biti povezane. Vemo, kaj želimo dati otrokom, in to tudi živimo. Pravi blagoslov je, da lahko z vrednotami, kot jih živim doma, živim tudi v službi.

thumbnail_PXL_20220126_111801771.PORTRAIT_2.jpg

Kako otrokom v vašem vrtcu približate Jezusa kot Dobrega pastirja?
Ob tem najprej pomislim na katehezo Dobrega pastirja, ki jo izvajamo vzgojiteljice, katehistinje KDP. Seveda pa tudi z vsakodnevno rutino, s prepevanjem duhovnih pesmi, z mašami … Vsako jutro v jutranjem krogu povabimo Jezusa medse. Sicer pa vsebine o Jezusu vnašamo spontano.

Tudi vzgojiteljice smo neke vrste “dobri pastir” našim otrokom, da jih pazimo kot pastir svoje ovce, jih imamo rade, da se tako počutijo varno. Tako tudi radi prihajajo v vrtec. Če nekaj resnično živiš, v skladu s tem tudi deluješ in predajaš naprej v vsakdan. Sicer pa so v vrtec vključeni tudi otroci drugih ver in tisti, ki ne verujejo, so pa seznanjeni z našim načinom dela.

Katarinina najljubša anekdota

“Neki fantek pri dveh letih še ni govoril. Ko se je igral, da nekaj kuha, mi je ponudil skodelico. Vprašala sem ga, kaj je to: je voda, sok, kava …? Vsakič je odkimal, nato pa dejal: ‘Ne, muuuu.’ A, mleko je, sem dejala. 🙂 Sicer pa mi otroci večkrat polepšajo dan, ko rečejo: ‘Oh, kako dobro, da si prišla,’ ali ko po daljši odsotnosti pripomnijo: ‘Veš, jaz sem te pa tako pogrešal, ko te ni bilo.'”

Osredotočate se na razvoj otrokovih čustev. Na kakšne načine lahko otroka spodbujamo k izražanju najrazličnejših čustev?
Pri otrocih se čez dan srečujemo z najrazličnejšimi čustvi. Letos imamo vse skupine poudarek prav na čustvih, v sklopu Zavoda pa geslo Se sliš’mo, kar pomeni, da drug drugega slišimo, čutimo in delujemo v tej smeri.

Vzgojitelj mora pri otroku opaziti njegovo počutje. Mora ga tudi spodbujati, da izraža svoja čustva, ker se tako razvija. O tem se v skupini res veliko pogovarjamo. Trenutno v skupini izvajamo dejavnosti na temo “hiška čustev”, kjer prek zgodbic spoznavamo najrazličnejša čustva in se o njih pogovarjamo. Starejši otroci znajo res dobro ubesediti svoja čustva. Pripravili smo jim recimo slike obrazov z različnimi čustvi. Postavili so se pred sliko, ki najbolj opisujejo njihovo trenutno počutje, nato so ubesedili, zakaj so se postavili prav tam. Vsi presenetljivo dobro izražajo svoja čustva. V mlajših skupinah je to nekoliko drugače.

Če otrok joka, ga na primer vprašamo, kako se počuti, ali je žalosten. Povprašamo ga, kaj je privedlo do tega: ga kaj boli, koga pogreša? Največkrat je razlog to ali pa prepir zaradi kakšne igrače.

Pokukajte v Vrtec Dobrega pastirja

Kaj kot vzgojiteljica porečete na opazke staršev, da je njihov otrok kletvice in neželeno vedenje “prinesel iz vrtca”?
V vrtcu nikakor ne uporabljamo grdih besed, je pa res, da kakšen otrok že kje drugje sliši kakšne besede in jih ravno zato, ker ve, da so nekako drugačne, prepovedane, večkrat ponavlja. Ostalim se to zdi zanimivo in pride tudi do tega, da začnejo ponavljati drug za drugim. Bolj pogosto kot za kletvice gre za neprimerne besede, ki pogosto prizadenejo. Se pa o tem vedno sproti pogovarjamo. Tako kot mi ima pri tem veliko vlogo tudi družina.

Ali držijo opažanja nekaterih, da otrokom že v predšolskem obdobju vsiljujemo preveč šolskega znanja (osnovnih računskih operacij, pisanja črk, učenja tujih besed) in jih s tem oropamo brezskrbnega otroštva?
Vsi vzgojitelji delamo na tem, da otrokom pustimo otroštvo. Nikakor ne seštevamo, ne učimo se branja, spoznavamo pa recimo prve glasove. Velik poudarek dajemo igri in pri nas tudi umetnosti: likovni in glasbeni ter gibanju v naravi. Hodimo v gozd, veliko smo zunaj ne glede na vreme.

Kje je zdrava meja med tem, da sledimo otrokovemu razvoju, njegovim zanimanjem, in željam staršev, kaj vse bi moral otrok po njihovo že obvladati?
Sama zaenkrat še nisem doživela, da bi starši prav zahtevali, kaj vse bi moral njihov otrok znati. Mogoče se nekateri bojijo, da zaostaja za vrstniki. Če jih je zaskrbelo, se spomnim primera, da je bilo to zaradi risanja, bodisi ni bilo otrokovega interesa ali še ni bilo dovolj razvito, pa tudi na govornem področju. Vse leto dajemo poudarek na različnih dejavnostih, da se otroci razvijajo na vseh področjih. Če otroci v kakršnemkoli smislu izstopajo, se pogovorimo s starši, damo predlog, na kakšen način lahko recimo z otrokom urijo koncentracijo, dobijo pogum za nastopanje itd.

Nasploh na vsakega otroka v skupini gledaš, kot da je tvoj. Vsakemu se posvetiš, kot je le mogoče, in svetuješ staršem, na čem je še dobro delati. Omogočamo precej skupinskih in tudi individualnih dejavnosti. Dvakrat na leto delamo po metodi Korak za korakom, ko otroci delajo po kotičkih in tam vsak pride še bolj do izraza. Spodbujamo jih, da si izbirajo tudi tiste dejavnosti, ki jim niso toliko ljube, na ta način pa se krepijo.

Tags:
otrocivzgoja
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.