Inma Alvarez je urednica velikega spletnega medija, španskega uredništva Aleteie. Ne le v Španiji, njene članke berejo tudi v Latinski Ameriki in drugod. Na mesečni ravni ta ugledni in globalni portal obišče več bralcev, kot ima Slovenija prebivalcev. Ob tem pa je Inma tudi žena in mama sedmih otrok, starih od devet do 22 let. Le kako ji uspeva? To razkriva v intervjuju.
Kako so kosate z vlogami urednice velikega spletnega medija, žene in mame sedmih otrok?
Otrokom vedno pravim, da sem novinarka v prostem času. 🙂 Šalo na stran, ni enostavno. Vedno znova spoznavamo, za kaj vse lahko poskrbita Bog in njegova previdnost, če priznamo svoje slabosti in pomanjkljivosti. Ob tem pa zaupamo, da On bolje ve, kaj je dobro za nas.
Če pogledam nazaj, res ne vem, kako nama je uspelo iti prek ovir in težav. Moj mož je Italijan, jaz sem Španka. Trikrat smo zamenjali mesta, kjer smo živeli, menjala sva službe, šole … Kot vsaka družina smo se soočali s krizo, nerazumevanjem, operacijami, covidom, finančnimi težavami … Najpomembnejše je, da je šla naša družina skozi vse te okoliščine in da smo ob njih skupaj rasli.
Sta z možem veliko družino načrtovala?
Družina je bila vedno naša moč. Tako mož kot jaz otroke postavljava na prvo mesto. Na prelomni točki življenja sem se žalostna odločila odpovedati zelo mikavnemu poklicnemu projektu, ki sem ga ustvarjala, in staviti na družino. A ta pot me je pripeljala do Aleteie! Le kdo bi vedel!
Vsak od otrok je prišel v posebnem trenutku. Nikoli nisva načrtovala velike družine. Ta se je preprosto zgodila. Ko sva bila še fant in dekle, sem si jaz predstavljala največ štiri otroke, mož pa največ tri. Bog pa ima neverjeten smisel za humor. Številki je seštel in imava jih sedem! Nikdar nisva obžalovala, da jih imava toliko. Ko sva razburjena, naju tolažijo. Njihova prisotnost je za naju izziv, ko postaneva preveč sebična. Ko meniva, da sva dosegla cilje, odpira nova obzorja. Otroci so skriti zaklad evangelija.
Katere glavne izzive ponuja življenje v devetčlanski družini?
Zame je najpomembnejši izziv, da omejim svoje delo, ki je, kot veste, zelo zahtevno. Včasih pravijo, da te otroci, ko odrasejo, kot starša ne potrebujejo. Ravno nasprotno je! Morda ne potrebujejo tega, da jim pripraviš obrok ali pomagaš pri domačih nalogah. Zato pa potrebujejo več vaše prisotnosti, razumevanja, čustvene bližine in ljubezni. Moj izziv je, da ne izgubim perspektive. Najprej sem žena, potem mama in nato novinarka.
Kako vam otroci in mož pomagajo?
Ne le pri kuhanju in pranju, ampak tudi pri službenem delu. Moj mož poučuje verouk, na ta način je povezan z evangelizacijo. Včasih prebere članek in reče: “Ni zanimiv za moje veroučence, daleč je od pogleda navadnih ljudi na Cerkev.” Pogosto ima prav. Tudi starejši sin in hčerke berejo Aleteio in jo včasih ostro kritizirajo. Njihov pogled milenijcev ali generacije Z je vedno svež in zanimiv.
Je kdaj nastopil trenutek, ko ste si rekli: “Ne gre. To je pretežko zame”?
Lahko si predstavljate, da je bilo takšnih trenutkov veliko. Lahko razumem tiste, ki se vdajo. Če mi ne bi pomagal Bog, bi se tudi jaz. Ne gre za vprašanje močne osebnosti, ampak za zaupanje, da je Bog resnični kapitan ladje. On predstavlja pravega očeta in mamo za najine otroke in naju, midva sva le Njegova operativca. Kar je za človeka nemogoče, je za Boga mogoče.
Kako je, ko se vsi zberete za domačo mizo?
Na misel mi pride podoba iz koronačasa leta 2020. Z možem in otroki smo sedeli za mizo z računalniki in zvezki ter skušali delati in študirati. Bilo je noro slediti pouku na daljavo, sestankom … Menjavali smo si slušalke, prekinila sem sestanek, ker je najmlajša potrebovala mamino pozornost. Čudež je, da smo to preživeli, ne da bi (preveč) znoreli. 🙂
Vaš pogled v prihodnost?
Z veseljem gledam, kako otroci odraščajo v fanta in dekleta, četudi morda ne izpolnijo najinih pričakovanj. Ni jim treba. Želim jim le, da nikoli ne bi prenehali iskati Boga. Četudi bo njihova vera zabredla v krizo in bodo v življenju doživljali padce … Če bodo iskali Boga, bodo zrasli v dobre ljudi.
