Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 5. oktobra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“V trenutku trka se je moja vloga reševalca prelevila v nekoga, ki reševalce nujno potrebuje”

Avtor_3_Rok-Valencic.jpg

Rok Valenčič

Katja Zver - objavljeno 07/05/22

Gorenjec Matic Novak s seboj nosi prav posebno zgodbo

Vsak od nas hodi po življenjski poti, ki pa ni vedno lahka. Matic Novak, nekoč reševalec Slovenske vojske in gorski reševalec, je lep primer mladega človeka, ki mu je uspelo. Po prometni nesreči, ki jo je doživel na nujni vožnji z reševalnim vozilom, se je moral soočiti s tem, kdo sploh je zdaj, ko ni reševalec.

Presežek energije muje v času odraščanja, predvsem pa šolanja, predstavljal težave. Danes pa na to gleda kot na dar, ki ga želi podariti kot pomoč sočloveku v težavah. Ukvarja se z vrsto dejavnosti, ki so vezane predvsem na naravo – gozdni in gorski svet.

Reševalec Slovenske vojske, gorski reševalec, oseba, ki je druge vedno postavljala na prvo mesto – vse to je bil Matic Novak. Matic, kako bi se opisali danes? 
Pred časom bi se ob takšnem vprašanju zlahka predstavil kot reševalec na motorju, gorski reševalec, vojak in še kaj bi se našlo, danes pa temu težko verjamem, ker je ideja o meni umrla tistega dne, ko sem se ponesrečil in predal v roke smrti.

Težko se opišem na način, da povem, kaj vse počnem, zato se raje predstavim na način, kaj si želim v življenju. Sem popotnik na tem svetu, ki živi za trenutke, ki ga navdihujejo, izpopolnjujejo, gradijo v boljšo osebo in vodijo do resnice, ki se skriva v igri življenja. Na svet sem prišel z nekoliko več energije kot vrstniki, kar mi je v času odraščanja, zlasti pa šolanja, predstavljalo težave, danes pa gledam na to kot na dar, ki ga želim koristiti za pomoč sočloveku v težavah, da mu povrnem življenje.

Ukvarjam se z vrsto dejavnosti, ki so vezane predvsem na naravo – gozdni in gorski svet. Izredno so mi pri srcu zimski športi, denimo ledno plezanje, turno smučanje in na splošno zimski alpinizem. Izredno rad imam kakršnokoli ustvarjanje z rokami, najraje pa vzamem svojo psičko na sprehod, kjer raziskujeva še neodkrite kotičke.

Doživeli ste prometno nesrečo na nujni vožnji z reševalnim motorjem. Kako je prišlo do tega?
Neljubi dogodek se je pripetil 5. junija 2019 na Bavarskem dvoru, na križišču med Dunajsko in Tivolsko cesto, okoli 9.50 dopoldne. Bil sem napoten na nujno intervencijo, na kateri sem z lučkami in sireno hitel na pomoč mlademu motoristu, ki je, ravno tako kot pozneje jaz, negibno obležal nekje na Celovški cesti.

Zapeljal sem v križišče, kjer sem imel vzpostavljen očesni stik z vsemi potencialno nevarnimi udeleženci v prometu, in posledično menil, da me vidijo in upoštevajo mojo prošnjo po prednosti. Med pospeševanjem v smeri intervencije pa je prišlo do trka z voznikom taksija, za katerega sem mislil, da je zame “varen”.

Avtor2_Rok-Valencic.jpg

Načeloma se nerad zatikam v vzrok nastanka nesreče in iskanja krivca, saj menim, da v tem človek ne najde miru, temveč ugodi zgolj težnji po pravici, ki izhaja iz predela ega, ki je zadoščen samo v primeru, ko gre za lastno korist. Ne glede na razplet je to konfliktno nastrojena potreba, ki mi ne prinese ničesar koristnega, temveč samo pogrevanje stare juhe, ki je bila že zdavnaj za v smeti. Iskanje krivca v tem primeru nima smisla, saj je imela zgodba kljub nekaj zlomom srečen razplet.

V trenutku trka se je moja vloga reševalca prelevila v nekoga, ki reševalce nujno potrebuje. Obležal sem na tleh in utrpel odprti zlom desne golenice in zlom mečnice, zdrobljeno glavo koželjnice v zapestju desne roke in zlom zadnjega členka na sredinskem prstu desnice, kar ga naredi nekako edinstvenega. Po telesu sem imel ogromno podplutb in obtolčenin, vendar je bilo najpomembneje, da sta glava in hrbtenica ostali celi.

Med ležanjem na tleh in čakanjem prihoda reševalcev pa mi je od prejšnje intervencije močno segret bencin povzročil opekline na področju vratu, ramen in hrbta. Ob izkustvu tako močne žgoče in pekoče bolečine, kot bi te nekdo na živo zažgal, sem sprva pomislil, da imam nevrološke izpade, kar pomeni tetraplegijo. Glede na to, da sem bil pred nesrečo izredno dejaven športnik v najboljši kondiciji, je to zame pomenilo hujše kot smrt. Nisem si predstavljal, da bom s 110 odstotkov aktivnosti v trenutku pristal na 0 odstotkih.

Takrat sem si prvič v življenju resnično želel umreti. Klical sem smrt tako močno, da sem na tistem mestu dejansko na nek način umrl. Umrla je ideja o tem, kdo in kaj sem. Niti zavedal se nisem, da sem se s tem, ko sem na mentalni ravni umrl, na nek način znova rodil, bolj svoboden kot kadarkoli prej.

Iskanje krivca v tem primeru nima smisla, saj je imela zgodba kljub nekaj zlomom srečen razplet.

Kakšne so bile telesne in duševne posledice? Kako ste se nanje odzvali?
Težko si človek predstavlja, kako je, ko se ti življenje iz tako hitrega tempa v trenutku zaustavi. Svet okrog tebe drvi s svetlobno hitrostjo, ti pa nemočno opazuješ in upajoč čakaš na trenutek in dan, ko bo tvoje telo dovolj močno, da se bo vrnilo v stari tempo. Samoumevna opravila, kot so prehranjevanje, umivanje zob, menjava položaja v postelji, hoja do stranišča …, so bila zame tako zahtevna in sem porabil toliko energije, da je bilo denimo to, da sem si v usta nesel dve žlici zajtrka, zame vrhunec dejavnosti v dnevu.

Telo je tako izčrpano od regeneracije zlomov in vseh brutalnih bolečin, da enostavno črpa energijo iz lastnih zalog. Posledično sem v 14 dneh izgubil 20 kilogramov mišične mase. Seveda je pogled na rane in kovino, ki štrli iz okončin, precej neprijeten, vendar se nič ne more kosati z močnimi bolečinami, ki so vse to spremljale.

Ohranjal sem železno voljo in željo po čim prejšnjem okrevanju. Glava je želela prehiteti telo, a me je bolečina vsakič znova prizemljila ter učila strpnosti in zaupanja v proces. Mladi ljudje smo precej nepotrpežljivi, saj nas razvoj in tehnologija silita v instant svet, v katerem se spremembe dogajajo čez noč. Ni je boljše učiteljice od bolečine, kajti glava te sili, da pretiravaš, telo pa te surovo zaustavi in podre, da padeš še nekaj mest nazaj od tam, od koder si štartal. Sčasoma se vdaš in prepustiš procesu.

Avtor_3_Rok-Valencic.jpg

V trenutku, ko sem se vdal, je začela počasi prihajati neka nova realnost, pred katero sem si namerno zatiskal oči. Izguba službe na motorju in v vojski, izguba konjičkov in športov, ki sem jih neizmerno oboževal, izguba prijateljev in ljudi okrog sebe …, toliko sprememb in hkrati toliko nevednosti in negotovosti pa človeka podžge, da začne razmišljati, kako bo sploh preživel v tem novem svetu.

Začela so se porajati vprašanja z močnim nabojem negativnosti in temačnim pogledom na razplet mojega življenja. Pahnil sem se v cikle strahu, dvomov, nezaupanja, negotovosti, bojazni, jeze, žalosti in nesreče. Popoln recept za kuhanje psihičnih težav, kot v mojem primeru anksioznosti. Potuhnjena simptomatika se je počasi prikradla v moj vsakdan in zadeva se je poglobila do točke, da sem postal ujetnik tesnobe in negativnih misli z enosmerno vozovnico do paničnih napadov.

Prvi panični napad je bilo močno opozorilo, da gre tokrat zares in da vajeti mojega telesa in uma niso več v mojih rokah. Drugi panični napad pa je bil odločilen, da sem si poiskal strokovno pomoč, in sicer nekoga, ki je podkovan z znanjem in vodili, ki mi bodo pomagali pospraviti in urediti podstrešje do te mere, da bom lahko normalno zadihal.

Nisem vedel, koliko dela me čaka, da se bom izvlekel iz te zagate, kajti potrebno ga je bilo ogromno.

Razlika med telesno in duševno bolečino je, da za telesno lahko vzameš protibolečinsko tableto in pomiri, pri duševni pa, karkoli že vzameš, zadevo samo preložiš na pozneje. Dokler se sam ne odločiš trpljenju narediti konec, zavihati rokave, pljuniti v roke in začeti delo, ta bolečina ne bo pošla.

Pred nesrečo sem imel občutek, da življenje živim za druge, potem pa sem spoznal, da lahko živiš za druge šele po tem, ko najprej živiš zase.

Kaj je bilo prvo, kar ste naredili po nesreči? Česa vas je bilo najbolj strah?
Prvih nekaj trenutkov zavedanja samega sebe mi v spominu manjka. Spomnim se, da me je najbolj zanimalo, kakšno je moje dejansko stanje, brez ovinkarjenja, kajti bal sem se, da bom do neke stopnje invalid. Želel sem vedeti, kakšna je groba prognoza, in glede na to, da sem imel zlomljeno samo roko in nogo, sem bil precej pomirjen. Seveda pa to niso bili povsem enostavni in običajni zlomi, kar sem spoznal pozneje med dolgo rehabilitacijo.

Ko so k meni prvič spustili svojce, je bilo v prostoru toliko emocij, da sem jih nekako želel razvedriti. Bil sem zelo v šoku, da so mi vstavili urinski kateter, čeprav v predelu medenice ni bilo poškodb. Razmišljal sem, kako svojce čim hitreje razvedriti, in prišel na idejo, da moje začudenje z urinskim katetrom delim še s celotno sobo. Še danes za moje ekshibicionistično ravnanje krivim stranske učinke koktejla zdravil, ki sem jih dobil. Cilj je bil zagotovo dosežen, kajti žalost je pošla in sobo je prepojil smeh. Še danes si me radi privoščijo na ta račun.

Zasledila sem podatek, da so vaši bližnji za nesrečo izvedeli na internetu. Kako so se odzvali?
Glede na to, da je bil dogodek na precej obljudenem kraju, je postal nemudoma zelo medijsko odmeven. Informacija o nesreči z nazornimi slikami je prišla ven, še preden sem bil pripeljan v UKC na obravnavo, in žal se je širila s svetlobno hitrostjo, tudi do mojih svojcev.

Pogled na razbitine motorja in reševalca, ki negibno leži, ti v glavi sproži samo eno misel: da je podlegel poškodbam. Vsi moji najbližji so bili 30 minut v nevednosti in prepričanju, da sem mrtev, kar se v takšnih okoliščinah zdi celo večnost. Še dolgo so imeli težave govoriti o tem dogodku in svojih čustvih, saj so utrpeli svojevrstno travmo. Nihče od njih se ni strinjal, da bi se vrnil na to delovno mesto, čeprav mi je ostalo zapečateno globoko v srcu in sem to res neizmerno rad počel, saj so bili prepričani, da je enostavno preveč nevarno.

Kaj vse se vam je spremenilo v življenju po nesreči?
V trenutku trka mi je bilo odvzeto popolnoma vse, kar sem dotlej gradil in poznal. V življenju sem imel možnost, da sem odkril poslanstvo znotraj delovne kariere ter doživel in zelo kratek čas živel svoje sanje. Tako naglo, močno, hladnokrvno in brez opozorila zarežejo kot nož v tvojo življenjsko pot samo najhujši travmatični dogodki, denimo prometna nesreča. Nihče ne pričakuje niti ni pripravljen na takšno spremembo, zato tovrstni dogodki s seboj prinesejo svojevrsten proces, ki ga lahko odvija samo čas.

Transformacija je zato torej neizbežna, vprašanje pa je, kako si takšen dogodek razlagaš. Odločitev izbire je vedno v tvojih rokah: ali te bo tak trenutek obogatil z izkušnjo, ki bo tvoja odskočna deska za osebno rast in napredek v življenju, ali pa te bo premagala negativna energija, ki te pahne v neskončen limbo igre žrtve, zagrenjenosti, trpljenja in žalosti. Imamo moč, da si na tem svetu naredimo pekel ali nebesa, odločitev je vedno zgolj naša.

Življenje se mi je po nesreči dobesedno obrnilo na glavo. Ne samo, da sem obrnil nov list v življenju, temveč sem odprl povsem prazno knjigo, ki čaka, da se popiše vse do zadnjega lista.

Najbolj drastično se mi je spremenil odnos do sebe. Postajal sem pozornejši do svojega telesa in uma ter kakšne energije se pretakajo znotraj mene. Začel sem slediti dogodkom in ljudem, ki mi resonirajo v srcu in krepijo notranji ogenj, hkrati pa zavoljo ohranjanja zdravja in dobrega počutja opuščati stvari, ki mi jemljejo voljo, moč in energijo. Pred nesrečo sem imel občutek, da življenje živim za druge, potem pa sem spoznal, da lahko živiš za druge šele po tem, ko najprej živiš zase.

Avtor_4_Rok-Valencic.jpg

Kako ste na življenje gledali pred nesrečo in kako gledate na življenje danes?
Pred nesrečo mi je bilo zdravje nekaj samoumevnega in ga nisem zadosti cenil, dokler ga nisem izgubil. Že to, da lahko moje telo prenese napore gorništva in drugih športnih dejavnosti, kadarkoli se mi tako zahoče, mi je bilo nekaj tako vsakdanjega in normalnega, da tega sploh nisem spoštoval.

Spominjam se svojih prvih solz sreče, ko sem naredil en sam korak z invalidskega vozička, ko sem se prvič lahko sam skobacal pod prho, ko sem si s poškodovano roko znova umil zobe, pojedel kosilo, prvič pobegnil na svež zrak …, skratka malenkosti, ki so nam tako močno vsakdanje in samoumevne. Cenil sem najmanjši napredek, ki sem ga opazil med rehabilitacijo, in se kot otrok, ki odkriva celoten svet, veselil vsega, kar prihaja.

Občutek sem imel, da živim v istem svetu, na katerem je življenje postalo bogatejše in polnejše. Naučil sem se živeti spontano brez potrebe po nadzoru, ki mi daje lažen občutek ugodja. Sprostil sem se v nevednost in v tem našel ogromen prostor, v katerem lahko ustvarjam, karkoli mi srce poželi. Neskončno polje možnosti samo čaka pravo namero in željo, da ga vžgeš v srcu in začneš živeti. Živel sem v zmoti, da lahko človek samo enkrat v življenju odkrije in živi svoje sanje. Svet sanj je neskončno polje, ki le čaka, kaj bomo na njem posadili. Določeno življenjsko obdobje lahko rastejo rumene cvetlice, v naslednjem pa vijoličaste. Prostora je dovolj za cvetlice vseh barv tega sveta, le posejati jih moramo.

Za konec pa še vaša misel ali moto, ki vas vsak dan žene naprej.
Na poti nas lahko čakajo ovire in preskušnje, ki bodo preizkusile našo voljo in moč. Nikoli nas ne preseneti ovira, ki ji ne bi bili kos, kajti vse to so izzivi, ki nas vsakič znova okrepijo do trenutka, ko nam ne predstavljajo nobene težave več. Dokler ti bije srce in dihaš ta zrak, vedi, da si živ in sposoben premikati gore, če se za to zavestno odločiš, zato ne upočasnjuj koraka in hodi naprej. Nikoli ne obupaj na poti do cilja, saj so najlepši razgledi vedno z vrha.

Celoten prispevek je bil najprej objavljen na spletnem portalu druzina.si.

Tags:
intervjunesrečapreizkušnjereševalec
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.