Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 9. decembra |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Ganljiva izpoved žalujoče matere: istega dne je izgubila hčer in vero

Helene-MachelonUNE.jpg

Hélène Machelon

Mathilde de Robien - objavljeno 23/05/22

Zakaj se tako pričakovani čudež ni zgodil? Hélène Machelon iskreno in ganljivo spregovori o izgubi hčerke zaradi imunske pomanjkljivosti

Hélène Machelon je energična gospa v poznih tridesetih, dekoraterka dogodkov, ki je z možem zaradi njegove službe živela na vseh koncih sveta, preden sta se ustalila v Franciji. Alžirija, Mehika, Vietnam … potovanje okrog sveta, med katerim sta imela srečo, da sta lahko posvojila tri otroke: Paula (17), Capucine (13) in Olivio (6).

Vendar njuna družina ne bi bila popolna brez omembe Jeanne, njune deklice, ki je umrla pred 18 leti, ko je bila stara manj kot eno leto. Hélène v romanu z naslovom Envolée (Deklica, ki je odletela) z ganljivo iskrenostjo opiše njeno kratko, a lepo življenje.

Jeanne se je rodila z genetsko pogojeno imunsko pomanjkljivostjo. V pogovoru za Aleteio je Hélène odkrito spregovorila o svoji jezi in bolečini ob izgubi otroka, pa tudi o počasni vrnitvi v življenje in vero.

Hélène in njen mož Gilles sta oba prenašalca genske okvare, pri čemer obstaja 25 odstotkov možnosti, da bo otrok brez vsakršne imunske obrambe. Jeanne se je rodila devet mesecev po poroki.

Skoraj leto dni se je borila proti tej bolezni s kemoterapijo, presaditvijo kostnega mozga in drugimi invazivnimi ukrepi. Zdravljenje ji ni pomagalo, številne molitve tudi ne. V tistem času Hélène tega preprosto ni mogla sprejeti.

Kot verujoča in dejavna v Cerkvi se spominja prvih molitev in prošenj Bogu, naj reši njuno deklico. V kapelah je legala celo na tla in rotila Božjega usmiljenja. Po celem svetu so organizirali molitvene verige.

Čudeža ni bilo

Bila je prepričana v čudež, pričakovala ga je in takrat se ji je zdelo, da si ga zaslužijo. Čudež bi poplačal njuno vero in nepremagljivo upanje. “Po tolikih rožnih vencih, litanijah svetnikov in gorečih adoracijah smo bili prvi, ki bi si zaslužili ozdravljenje,” piše v svoji knjigi.

A čudež je šel mimo. “Istega dne sem izgubila Jeanne in vero,” pove. Poleg žalosti, ki ji je stiskala materinsko srce, je v njej tlela nepogasljiva jeza. “Zelo sem se trudila, da bi izgubila vero,” se spominja. Nehala je moliti, ostajala je pred vhodom v cerkev. Po dolgem sušnem obdobju je zavrnila vero, a je ni uspela izgubiti.

Hélène je sicer izgubila svojo nekdanjo brezskrbnost, a se je nekega jutra vseeno prebudila z lažjim srcem, znova si je dovolila nasmeh in veselje ob dobrih novicah bližnjih. Tudi njena okolica je lažje zadihala.

Pričakovanje in prihod posvojenih otrok je pomenil tudi njeno spravo z Bogom. “Imela sva srečo, da sva lahko posvojila tri otroke. V tem je bil čudež! Ta drugačna plodnost nama je pomagala, da sva našla svoje mesto in svoje poslanstvo ter sva dejavno podpirala in spodbujala posvojitve.”

V Mehiki je Hélène uspelo najti določeno pomiritev zaradi hčerine smrti. “Mehičani imajo do smrti drugačen odnos. Za vse svete, na primer, obhajajo nekakšno desakralizacijo pokopališč, kamor pridejo v pisanih barvah, pojejo, plešejo in molijo do ranega jutra.”

Pokopališče je bil kraj, ki se ga je prisilila obiskati, a je bila bolečina tam preveč navzoča. Deklici so doma postavili oltarček. “Tako je, kot bi imeli nebesa v svoji dnevni sobi.”

To je bilo zanje tolažilno. Jeanne je bila navzoča med njimi. Hélène je imela vtis, da ji je ves čas sedela na rami. Z njo se je pogovarjala, z njo delila svoje misli in razmišljanja. Njuni posvojeni otroci so to zelo lepo sprejeli in so Jeanne vedno radi dali prostor med njimi.

Kadar Hélène v izogib razlagam reče, da ima le tri otroke, jo drugi hitro popravijo. Po trpljenju, bolečini in jezi je počasi prišlo sprejemanje: “Pač ni bila ustvarjena za to življenje,” preprosto dahne Hélène.

Ko v svoji knjigi simbolično nameni zadnje vrstice svoji hčeri, Hélène čudovito prikaže, kako se ljubezen prenaša po občestvu svetnikov in se nikdar ne bo nehala prenašati: “Zibali ste me, zdravili ste me, moje življenje ste napravili lepo. Ostajate mi zvesti, ljubite me brezpogojno in z večno ljubeznijo. Bodite prepričani, da sem z vami na vsakem koraku!”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.


Tags:
bolezenotrocismrtvera
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.