Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 10. avgusta |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Kaj reči žalujoči osebi in česa ne

shutterstock_1230613846.jpg

Rawpixel.com | Shutterstock

Michael Rennier - objavljeno 06/08/22

Ko smo v zadregi, se pogosto zatečemo k ustaljenim puhlicam, kadar želimo ponuditi tolažbo žalujočim. Lahko pa ravnamo tudi drugače

Kot duhovnik se udeležim številnih pogrebov. Na mnogih imam tudi nagovor. Veliko časa preživim na obiskih pri družinah pokojnih in se z žalujočimi pogovarjam v svoji pisarni.

Ob tem pa sem skrajno neroden človek, kadar sem se primoran soočiti s čustvi. Težko izražam svoja čustva in ko se znajdem sredi dogodkov, ki sprožajo močne čustvene odzive, nerad priznam, da čustva sploh obstajajo. Pravzaprav mi je precej neprijetno, kadar sem v okolju, kjer so čustva postavljena vsem na ogled – verjetno zato, ker sam ne razumem, kaj čutim, in se takšnim okoliščinam preprosto želim izogniti.

Zaradi te nerodnosti sem se navadil, da sem takrat, ko sem želel ponuditi tolažbo žalujočim, jecljaje izrekal ustaljene puhlice. Želel sem odpraviti njihovo žalost in prepričan sem bil, da bom ublažil njihova čustva, če mi bo na popoln način uspelo povedati pravo stvar. Zato sem močno pretiraval z govorjenjem in iskal čarobne besede, ki bi dvignile težo bremena žalujočih.

Seveda nisem skušal zbijati neprimernih šal ali se povsem izogibati resničnosti, da sredi sobe stoji krsta s pokojnikovim truplom. Toda nisem se bil pripravljen soočiti s težko stvarnostjo: če bi jo priznal, bi moral priznati tudi dejstvo, da smrt s seboj prinaša zapleteno paleto čustev, ki jih je nemogoče razrešiti v enem dnevu, če sploh kdaj.

Ob tem se pogosto lahko znajdemo v nerodnem položaju, ko srečamo vdovo, ki je pravkar izgubila moža, in preprosto moramo nekaj reči, karkoli, zato so besede, ki jih izrečemo na pogrebu, pogosto zelo vsakdanje in predvidljive.

Včasih so celo nenamerno škodljive, saj ob nudenju lažne tolažbe in puhlic žalujoči lahko dobijo vtis, da bi se morali počutiti drugače, kot se, in da je z žalostjo nekaj narobe, da je neprimerna. Pogosto se zdi, da je družbeno sprejemljivo žalovati le vljudno in tiho, nato pa bi hitro morali nadaljevati vsakdanje življenje.

Žalujoči vdovi ostane le občutek krivde, da ne more več z upanjem zreti v prihodnost ali pa si priznati, da je vsaj njen mož, s katerim sta užila 60 let skupnega življenja, zdaj na boljšem kraju, da več ne trpi.

Z leti sem se naučil, česa ne smem reči

Nobenih puhlic. Nobene lahkotne tolažbe. Nobenih poskusov, da bi stanje popravili. Nobenega omalovaževanja smrti z lažno pozitivnostjo. In predvsem: nobenega stavka, ki se začne z besedico: “Vsaj …”

Izogibanje tem puhlicam ima seveda svojo ceno. To pomeni, da čustev nikakor ne morem prezreti. Ne morem prezreti žalosti in stvarnosti dejstva, kaj pomeni ljubiti in izgubiti bližnjega, kaj pomeni, ko človek občuti, da se je košček njegovega srca odlomil in je odslej za vedno zakopan v zemlji.

Pogreb je priznanje velike bolečine, odprte duhovne rane, ki se verjetno ne bo nikoli povsem zacelila.

Dovolj pogumni moramo biti, da to iskreno priznamo. Toda priznati moramo, kajti dolgotrajna rana je znamenje resnične ljubezni, dejstva, da je v življenjih, ki se prepletajo, nenadomestljiva vrednost, in da pride do nepovrnljive izgube, ko smrt povzroči telesno ločitev. Z omalovaževanjem te stvarnosti ogrožamo sami sebe.

Kaj lahko rečem?

Naučil sem se, da obstaja nekaj stvari, ki jih lahko in morda celo moram izreči na pogrebu.

Družini povem, da mi je žal za njihovo izgubo. Pripovedujem jim o tem, kako sem na prav določen način občudoval pokojnika, in se osredinim na tisto plat njegovega značaja, ki bi jo želel posnemati. Predvsem pa jim dam vedeti, da sem tam, da molim z njimi, da njihovo ljubljeno osebo izročam Bogu, da smrt ne bo in ne more preprečiti ljubezni, ki jo ljudje občutijo drug do drugega.

Najboljši način molitve je maša in če se kdaj sprašujete, kaj storiti s praktičnega vidika, darujte za sveto mašo za pokojnika, žalujočim pa izročite listič s podatki, kdaj in kje bo ta maša darovana.

Najbolj od vsega pa žalujoči preprosto cenijo, da jim stojite ob strani.

Zato bodite pripravljeni tiho poslušati, brez prekinitev, brez poskusov, da bi stvari kakorkoli uredili. Tako ali tako ni mogoče urediti, zato bodite pripravljeni, da boste žalujočim stali ob strani tudi v prihodnje.

Pisatelj Leon Bloy pravi, da so puhlice “nekakšna zasilna loputa za beg”. Ne smemo bežati. Ne smemo se umikati. Govorite pristno, tudi če je besede težko izreči. Ugotovil sem, da je manj besed vedno bolje, saj je stvarnost tega, kdo smo kot ljudje, in ljubezni, ki si jo med seboj delimo, veliko večja, kot jo lahko opišemo z nekaj besedami.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Tags:
komunikacijaodnosismrtžalost
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.