Na poti po Caminu de Santiago je običajno, da se srečajo najrazličnejši ljudje, ki prihajajo iz različnih držav in ki po tej poti romajo iz različnih razlogov. Ni pa tako običajno, da srečamo skupino prijateljev, ki so tudi škofje Katoliške cerkve.
Konec avgusta so se na to romarsko pot odpravili škof James Conley iz Lincolna v Nebraski, nadškof Paul Coakley iz Oklahome Cityja in škof James Wall iz Gallupa v Novi Mehiki.
Najboljša “prva pomoč”
Natovorjeni z nujno prtljago in oblečeni v udobna oblačila so trije prijatelji prehodili Camino de Santiago v molitvi, ne da bi opustili običajne pogovore z romarji, ki so jih srečevali.
Vsako popoldne je bila v mestih, skozi katera so šli, romarska maša, ki so jo ali vodili ali somaševali. V njihovih nahrbtnikih je bila namreč prava “prva pomoč”: kelih, patena, mašni prt, plastični posodici za vodo in vino … Vsak škof je imel tudi svojo albo, štolo in naprsni križ.
Trije škofje so dva tedna in pol prehodili več kot 25 kilometrov na dan, da bi prišli do groba apostola Pavla. “Nismo skrivali, da smo škofje. Velikokrat smo hodili in se pogovarjali z ljudmi, in ko je bil čas za mašo, smo se oblekli v mašna oblačila. Ljudje pa so rekli: ‘Moj Bog, saj so škofje!’ Potem smo začeli pogovor o Bogu ali o drugih stvareh,” je Conley povedal za CNA .
Pot so osmislili z namenom
Vsak od njih je pot prehodil tudi s posebnim namenom. Škof Conley je tako Camino daroval Bogu v zahvalo, ker mu je pomagal prebroditi težko obdobje depresije. Poleg tega pa je napor posameznega dne daroval za osebo ali apostolat iz svoje škofije. Ob koncu dneva je prek spleta za kratek čas stopil v stik z ljudmi, za katere je molil.
Priložnost, da ne bi bil “škof”
Conley je poudaril pomen teh dejavnosti ne samo za duhovno zdravje, ampak tudi za duševno zdravje. “V naših škofijah smo na vrhu in nimamo nikogar, na kogar bi se lahko obrnili. Ko smo skupaj, tako kot zdaj, imamo možnost, da smo mi in ne škofje,” je dejal.
Za prelata je bila pot pravi blagoslov z neba. “Ob teh priložnostih lahko odpremo svoja srca in spregovorimo o svojih izzivih. To je odlična pot, da dobimo podporo, moč, nasvete o naši škofovski nalogi in o našem življenju: da nismo sami,” je priznal. “Vsak dan sem molil za nekoga. To je bila najboljša motivacija,” je dejal.
Kot vsak Camino de Santiago tudi ta ni minil brez naporov. Škof Conley je bil pred kratkim operiran na obeh stopalih: “Enkrat so me sopotniki toliko prehiteli, da sem skrenil s Camina in končal v majhnem mestu, kilometer od poti. Moral sem se približati ljudem in ugotovili so, da sem se izgubil, saj njihovo mesto ni del Camina,” je komentiral škof.
Nadškof Coakley pa je za NC Register povedal, da je bil s prijatelji zelo vesel, da je lahko šel na romanje h grobu enega svojih najslavnejših predhodnikov. “Mislim, da kot nasledniki apostolov čutimo veliko naklonjenost do njega in do njegovega pričevanja,” je sklenil prelat.
