V življenju imamo včasih občutek, da smo na sojenju (včasih tudi smo), ne da bi vedeli, česa smo obtoženi. Pogosto se nam to pripeti tudi tam, kjer si tega ne bi predstavljali, kjer bi si mislili, da smo zaščiteni ali ljubljeni.
Naše življenje govori z vsem: našimi gestami, molkom, pogledi. Naše življenje je neizogibno pričevanje in referenca za druge. Vedno nekaj govorimo in smo za to odgovorni.
1PREVIDNOST
Nevarno je, če se moramo nenehno opravičevati, češ, nisem tega tako mislil! Zato se moramo izražati preudarno, ne samo z besedami, ampak še bolj z gestami in odločitvami, ki jih sprejemamo. V nasprotnem primeru, medtem ko mislimo, da smo priče ali sodniki, nenadoma ugotovimo, da smo pristali na zatožni klopi.
Če nekaj vidimo, smo poklicani pričevati in spregovoriti; sicer pa so naše besede zgolj fantazije in obrekovanje. Če nekaj vidimo, smo odgovorni, vabljeni in poklicani, da pričamo. Imamo odgovornost, ki se ji ne moremo izogniti.
2POT SKOZI SRCE
Priče smo, ker smo nekaj videli in o tem meditirali. In naša razmišljanja ne smejo zapustiti naših ust, ne da bi šli skozi srce.
Kot priče smo v skušnjavi, da ne ponotranjimo tega, kar smo videli, kar vemo. Mika nas, da gremo skozi življenje površno, ko smo v stiku z njim.
3VREDNOST PRIČEVANJA
Vabljeni smo, da razmislimo o vrednosti pričevanja. Svojega življenja ali življenja drugih ljudi ne moremo jemati zlahka. Velikokrat smo lažne ali ne preveč verodostojne priče. Razmišljanje o tem, čemur smo bili priča, je lahko priložnost, da ozavestimo in prosimo odpuščanja za vse tiste trenutke, ko smo se prepuščali govoricam ali površnim sodbam.
Prav tako je priložnost, da si ne prisvajamo resnice, ampak jo vedno ponižno izražamo drugim. Kot pravi papež Pavel VI. v svoji apostolski spodbudi O evangelizaciji današnjega sveta:
“Današnji človek raje posluša pričevalce kakor pa učitelje, če pa posluša učitelje, jih zato, ker so pričevalci.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
