Postni čas se vsako leto začne z evangeljskim odlomkom o Jezusovih skušnjavah v puščavi: “Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal.” (Mt 4,1). Kakšen namen ima hudič, ko skuša Jezusa? Kaj želi doseči?
Odgovor je takle: Hudič želi škodovati Jezusovemu odnosu z Očetom, da bi ga Jezus nehal ljubiti in mu zaupati s sinovsko naklonjenostjo. To je zvijača, da bi Jezusa pripravil do tega, naj Očeta obravnava kot funkcionarja, kot silo, s katero se je treba spopasti – da bi ga razočaral in razvrednotil njun odnos.
Zmote glede skušnjav
Težava je, da je hudič v tem zelo dober. Samo pomislite, kako se sami počutite, ko vas skušnjava spravi ob živce. Najverjetneje domnevate: a.) da ste storili nekaj narobe; b.) da vas Bog kaznuje in zavrača; in c.) da Bog ne bo srečen, dokler mu ne dokažete, da si zaslužite njegovo ljubezen. Če podležete vsemu temu nakladanju, je hudič že zmagal. Kar je zelo žalostno. Že kar tragično.
Toda premislite o vsem tem v luči Jezusovih skušnjav. Koga hudič zasleduje v njegovem primeru: nekoga, ki je slab … ali nekoga, ki je dober? Odgovor je jasen: to je nekdo, ki je dober. In zato hudič tudi vam sledi s svojimi skušnjavami.
Hudiču ni treba izgubljati časa s skušnjavami ljudi, ki so slabi – ti so sami dovolj spretni, da znajo najti skušnjave in jim podleči. Ne, hudič se usmeri v ljudi, ki so sveti, kajti če mu uspe zmagati in jih pripraviti do tega, da padejo, ima resnično trofejo, s katero lahko zlobno maha Jezusu v obraz.
To potrjujejo tudi svetniki. Sveti Ambrož pravi, da “hudič vedno zavida tistim, ki si prizadevajo za boljše stvari”. Prav tako tudi sveti Hilarij: “Hudič skuša tiste, ki so posvečeni, saj si najbolj od vsega želi premagati svete.”
Kako razmišljati o skušnjavah
Naša prednostna naloga je torej, da spremenimo svoj način razmišljanja o skušnjavah, predvsem v treh pogledih.
Prvič, na skušnjavo se moramo odzvati s hvaležnostjo. Hvaležni bi morali biti, kadar nam skušnjave pridejo na pot, saj je njihova navzočnost potrditev našega krepostnega duhovnega stanja, ki se hudiču zdi resnična grožnja. In zato nas napada.
Drugič, globoko moramo biti hvaležni za najvišjo pomoč, ki jo skušnjave nudijo našemu duhovnemu življenju. Tako pogosto v želji, da bi rasli v svetosti, nimamo niti najmanjšega pojma, kje začeti. Toda lahko ste prepričani, da skušnjave, ki jih pošilja hudič, ciljajo na tisto posebno področje našega življenja, kjer smo najšibkejši in najbolj potrebujemo rast. Ali bi to sploh kdaj ugotovili sami, če ne bi zapadli v skušnjavo?
In tretjič, naj nas ne skrbi takrat, ko smo v skušnjavi, temveč takrat, ko se ne borimo z njo – to namreč pomeni, da se hudiču ne zdimo vredni, da bi nas preganjal, verjetno zato, ker smo sami na odlični poti, da uničimo svoj odnos z Bogom.
Povezava med skušnjavami in posvetitvijo
Kako to, da sploh vemo za Jezusove skušnjave? Edini smiselni odgovor je, da je Jezus o njih sam pripovedoval svojim učencem. In to je storil namenoma, da bi ponazoril, kako ključne so skušnjave za rast v Očetovi ljubezni.
Jezus ni zapustil puščave na enak način, kot je vanjo vstopil. Izšel je s še močnejšo ljubeznijo do Očeta … z globljo gotovostjo in prepričanjem, da bo izpolnjeval Očetovo voljo in živel svoje poslanstvo z gorečo svobodo. V skušnjavah se je “naučil poslušnosti iz tega, kar je pretrpel” (Heb 5,8). Jezus je naš zgled, da so skušnjave ključni del posvečevanja.
Izkušnja skušnjave je neke vrste šola svetosti. Razlog, zakaj Bog dopušča, da se v našem življenju pojavijo skušnjave, je ta: pokazati nam želi, kako smo do njega nezaupljivi. Kaj je po vašem mnenju največja skušnjava za človeka? Pa ne recite, da je to čokolada.
To je skušnjava, da bi mislili, kako smo samostojni: da sami ustvarjamo svojo usodo … da lahko vse naredimo sami … da so najuspešnejši ljudje najbolj samozadostni. Hudič hoče, da se utapljamo v teh zablodah.
Skušnjava je milostna priložnost, da postanemo močnejši, če se zanesemo na Božjo moč.
Cilj skušnjave je, da smo odprti za sprejemanje Božje ljubezni prav sredi pretresov najhujših skušnjav.
Skušnjave nas prepričajo, da si sami od sebe nimamo kaj obetati, zato je izguba časa, če poskušamo biti “samozadostni”. Ali veste, kaj je dokaz, da v svojem življenju resnično zaupate Bogu? Da se zatečete k njemu takoj, ko vas doleti skušnjava … in ne dopustite, da bi vas pri tem ovirali sram, ponižanje ali občutek razočaranja nad samim seboj.
Hudič je premagan, ko ve, da nas ne more odvrniti od Jezusa. Zato se v skušnjavah preprosto obrnite na Jezusa.
Ne gre za to, da bi skušnjave “premagali”; gre za to, da pustite, naj jih Jezusova ljubezen do vas raztopi.
To lahko storimo povsem mirno in z velikim zaupanjem, kajti “Bog je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči” (1 Kor 10,13). Ne glede na to, kako divja je skušnjava, ne more premagati Božje previdnosti, ki vas drži ob sebi in vas spodbuja.
Ne pretiravamo, če rečemo, da je v mnogih pogledih najpomembnejši trenutek v vašem življenju trenutek po tem, ko se pojavi skušnjava. Kaj storite? Ali se mučite, zakaj ste skušani, in jo poskušate odgnati z močjo lastne volje (= katastrofa)? Ali pa se izročite v Jezusove roke? Storimo to … in ves letošnji postni čas resno mislimo, ko v molitvi očenaš molimo “in ne zapelji nas v skušnjavo”. S tem namreč želimo povedati:
Vem, da potrebujem skušnjave, da bi me Ti očistil in izpopolnil. Toda ko pridejo, ne dovoli, da bi me privedle v obup ali zablodo. Naj me vodijo k še večji ljubezni do Tebe!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
