Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 6. junija |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Lepa smrt je predvsem občutek, da si svoje življenje živel in ga nisi samo preživel”

Tatjana Fink

Urška Kolenc | Aleteia

Urška Kolenc - objavljeno 07/04/23

"Veliko lažje je trikrat popraviti blazino in namočiti usta kot sedeti s tistim, ki odhaja"

Slovo je del življenja. Prinaša končnost, ki je ne maramo in nam prinaša občutke žalosti, nemoči in nelagodja. Ta zadnji čas pa je lahko izjemno žlahten, pripoveduje Tatjana Fink, strokovna vodja Hiše Ljubhospic, edinega stacionarnega hospica v Sloveniji, ki deluje pod okriljem Lekarne Ljubljana.

Pri njih letno umre okoli 220 bolnikov, še vsaj 150 jih spremljajo na domu, umirajočim in njihovim svojcem pa je vedno na voljo 24-urni svetovalni telefon. Imajo 12 enoposteljnih sob, ki omogočajo intimo v zadnjih trenutkih zemeljskega življenja. Povprečna doba oskrbe lansko leto je bila 13 dni. Kot smo se prepričali tudi sami, je v Ljubhospicu čutiti mir, spokojnost in toplino, hkrati pa zgodbe umirajočih dajejo tudi neprecenljive napotke za življenje.  

Tatjana Fink

Na kakšne načine bolnikom lajšate zadnje obdobje njihovega življenja?
Predvsem s tem, da vidimo človeka kot celostno bitje. Ne vidimo samo njegovega zlomljenega, bolnega telesa in motečih simptomov bolezni, ampak pogledamo, kakšne so njegove potrebe, pričakovanja in izbire. Pogledamo tudi, del kakšne družine je, kakšna je skupnost, v kateri je živel. Del temeljne oskrbe v Ljubhospicu je duhovnost.

Sprejmemo zelo različne ljudi, od takih, ki sami pozvonijo na vrata in nas presenetijo, takih, ki jih pripeljejo reševalci in jokajo ob vhodu, saj se zavedajo, da so prišli v svoje zadnje domovanje, do takih, ki niso več odzivni in umrejo v nekaj urah, včasih celo minutah.

Neka naša iluzija je, da umirajo predvsem in samo stari ljudje. Večina naših bolnikov je starih med 50 in 65 let, gre za srednjo generacijo, ki se je ravnokar upokojila ali pa je tik pred tem. Najmlajši bolnik lansko leto pa je imel 34 let. Umirajo ljudje vseh starosti in hiša nudi varno zatočišče za take in drugačne ljudi. Na neki način gre za “butično obravnavo”, kjer lahko vsak dobi tisto, po čemer ima izraženo potrebo.

Ali svojci svojim umirajočim bližnjim nudijo dovolj bližine in sočutja?
Svojci so na ta korak velikokrat nepripravljeni. Za njih je včasih še veliko težje kot za človeka, ki se poslavlja. Na svojcih se ponavadi odraža vse tisto, kar se odraža na bolniku, zato so tudi oni vedno enota oskrbe. Pomembno je, da jim stojimo ob strani pri spoprijemanju z grozečo izgubo.

Ljubhospic
Kapela v Ljubhospicu

Včasih bolniki najbolj potrebujejo “ženski klepet”, neobremenjujoč in zaupen pogovor, ki je drugačen kot z njihovimi svojci, ki so napeti in ves čas preverjajo, ali so kaj pojedli in podobno. Seveda vse v skrbi in dobri nameri, ampak izpade zelo tiransko, sitno. Vedno znova skušamo odvrniti pozornost in preveliko delovanje svojcev na fizičnem nivoju. Naša vloga je preorientacija na odnosni del, se pravi tudi pogovor o tem, kaj je bilo v življenju vredno, kaj je tisto, kar bi si želeli spremeniti, za kaj so hvaležni, česa so jih ti ljudje naučili.

Proces umiranja potrebuje svoj čas. Vedno smo veseli, kadar vidimo, da ta čas je na voljo, zato da lahko odidejo brez nekih pritiskov in hitenja. Najtežje je, kadar vidimo, da je bolnik zelo zelo slab in se bo slovo zgodilo isto noč, svojci pa tega absolutno ne vidijo.

Nedavno me je zelo presenetila starejša gospa, mama, ki je bila v velikem zanikanju. K sinu je prišla na obisk s polnim cekarjem sadja. Ko sem jo ustavila in rekla, da bo morala prineseno odnesti, saj sin tega ni mogel več zaužiti, je bila začudena. Ljubezen je izkazovala skozi hrano. Povedala sem ji, da je danes čas za slovo od sina. Bila je čisto prepadena in me je vprašala, kako naj to naredi. Stisnilo me je, ker sem spet videla osebo, ki je verjetno zelo veliko stvari počela z nekom skupaj, ni pa vlagala v odnosni del. Veliko lažje je trikrat popraviti blazino in dvakrat namočiti usta kot sedeti s tistim, ki odhaja, ki ga izgubljaš. Zato je kultura slovesa tako težka in se ji želijo svojci izogniti, saj prinaša bolečino, solze, zavedanje neke dokončnosti.

Vedno se me dotaknejo sprave v odnosih, predvsem kadar so se otroci oddaljili od staršev. Ko jih poiščemo in povemo, v kakšnem stanju so svojci, so vedno pripravljeni priti. Veliko Božje delo se mi zdi, da si po vsem tem, kar se ti je zgodilo, pripravljen priti in osebi pogledati v oči. Taki trenutki so vedno izjemno močni in nagrajujoči tudi v tem, da otroci nimajo več očitkov, kot bi jih zradirali. Včasih umirajoči niso več sposobni govoriti, ampak dotik rok pove vse. Božja roka ni nikoli prekratka, ampak da se zna tudi zadnji trenutek dotakniti skozi nekoga drugega.

Ko se znajdejo v ciljni areni, pred Božjimi vrati, se začnejo prevpraševati o odnosu do Boga. Neki gospod je tako lepo vprašal mladega duhovnika, ki ga je prišel mazilit: kaj moram reči, ko bom stopil pred Boga? To se mi zdi izjemno močno vprašanje, ki bi se ga morali vprašati vsi, ne samo umirajoči.

Kakšna je lepa smrt?
Lepa smrt vsakomur predstavlja nekaj drugega. To je zelo odvisno od tega, kaj človek želi in kako živi. Predvsem je občutek, da si svoje življenje živel in ga nisi samo preživel. Če imaš občutek, da si polno živel z vsemi vzponi in padci in si izšel drugačen, da zmoreš na svoje življenje pogledati z vidika končnosti in da se zmoreš postaviti in izročiti, prepustiti temu, kar zaupaš in kar veruješ, se mi zdi lepa smrt. Prepričana sem, da ima za vsakega umirajočega odhod neko težo, ker se zaveda končnosti, če je le toliko priseben. To, da uredim svoje življenje, da se lahko od svojih poslovim z ljubeznijo in odpuščanjem, to se mi zdi lepa smrt. Namenoma nisem izpostavila fizičnih vidikov, bolečin in dihalnih stisk.

Ljubhospic
Prižgana sveča na oltarju pri vhodu v Ljubhospic nakazuje, da se je eden ob bolnikov poslovil

Katera so najpogostejša obžalovanja, ki jih imajo ljudje na smrtni postelji?
Predvsem to, da niso živeli življenja in so samo delali, da so bili včasih preveč nepopustljivi in navezani na svoj prav. Neko gospo sem nekoč vprašala, kaj bi še dodala v svojem življenju, če bi se imela možnost vrniti nazaj. Dejala je, da bi utrgala več rož na travniku. Prosila sem, ali mi lahko pove, kaj simbolizirajo te rože (umirajoči velikokrat govorijo simbolno govorico), pa je rekla, da bi bila bolj drzna, včasih bi rekla tudi ne ali vzela tisto, kar ve, da ima rada.

Obžalujejo tudi to, da niso izrazili ljubezni, ki so jo čutili. Mladi čakajo, da bodo srečali nekega čarobnega človeka. Vse pričakujejo od tiste osebe, kaj vse bo dala, ne vidijo, da gre za sobivanje, da moraš odpreti tudi vrata svojega srca, če hočeš, da te ljubezen najde.

Kako ob dejstvu, da ste na vsakodnevni ravni priča umiranju, gledate na lastno minljivost?
Če imaš takšno poslanstvo, vidiš minljivost vsepovsod. Ne da bi bila s tem obremenjena, ampak daje mojemu življenju žlahtnost. Zavedam se, da sedaj midve sediva skupaj, čez nekaj časa pa ne bova več. Spomnim se, ko sem leta in leta hodila z mamo na počitnice v isti kraj. Potem sem se kot odrasla odločila, da grem v nove kraje. Začutila sem, da se moram od kraja posloviti. Zagotovo moraš čez slovo, če hočeš odpreti nova vrata. Ne glede na to, kako boli, moraš narediti ta korak. Z minljivostjo po malem barantamo ves čas. Ogromno trenutkov je, ki bi se lahko zgodili in me ne bi več bilo. Ampak potem čutiš večjo hvaležnost za vsak pogled, toplino, sonce, za vsakega človeka, ki ga srečaš, tudi če tisti trenutek ni ugoden zame.

Znanih je veliko receptov za srečno in izpolnjeno življenje. Ali drži, da je teža zadnjega slovesa v veliki meri odvisna tudi od tega, kakšno je bilo naše življenje? Kako se lahko pripravimo na mirno zemeljsko slovo?
Za nekoga, ki je dobro živel, še ne pomeni, da bo tudi dobro umrl. Srečala sem veliko oseb, ki so imele težko življenje, pa so se v zadnjem obdobju odprle Ljubezni in začutile, da so vredne. Presunljiva je kakšna sprava med starši in otroki. Neki gospod je bil alkoholik in nasilen, otroci so se porazgubili in komaj smo jih našli, da so nekateri od njih prišli. Sprava je stekla. Gospod je bil pri nas nekaj tednov in je zaprosil za obisk duhovnika. Njemu je izrazil željo, da bi se krstil. Opral se je vsega.

Za nekoga, ki je imel urejene odnose, bil odgovoren in živel svoje življenje na polno, je ta del poti samo še zadnja etapa. Nekdo, ki je živel, kot da ima pred sabo 300 let, in ni vlagal v nič razen materialno, pa na koncu življenja lahko pride tudi do neke spreobrnitve vrednot.

Slovesa se učimo ves čas. V življenju doživimo toliko sloves, ki jih potisnemo na stran, da se nas ne bi dotaknili in ne bi boleli, ker nas je strah. Mogoče imamo močno izkušnjo slovesa v otroštvu: razhod, ločitev, selitev, kar zaznamuje otroško srce in, če je nepredelano, udari ven ob novem slovesu. Družba živi vedno bolj instantno, ne v globino, ampak v hitrost. Če ozavestimo življenje, nam vsako slovo daje priložnost, da odvežemo vrvi in gremo naprej.

Tatjana Fink

Ljudje so v vašo ustanovo sprejeti z zavedanjem, da se jim življenje izteka. Pa ste bili v vseh teh letih morda že kdaj priča, da se je posameznikovo zdravstveno stanje opazno izboljšalo? 
Absolutno. Jaz temu rečem čudeži, ki jih živimo. Zanje sem zelo hvaležna, ker se prek njih zavem Božje navzočnosti, da Jezus ozdravlja tukaj in zdaj. Zadnji je primer gospoda, ki so ga z reševalnim vozilom pripeljali iz bolnišnice, zaskrbljeni, ali bo sploh preživel prevoz. Imel je ogromen tumor v trebuhu, ki je še rasel. Po nekaj dneh je bil že zelo slab, poklicali smo ženo na slovo. Tisto noč ni umrl, vse se je poleglo. To se je zgodilo še dvakrat. Vsakokrat smo ponovili isti scenarij, ampak on je bil vedno bolj živ. Bil je veren že prej, takrat pa se je začel še bolj zanimati za Boga.

Predlagali smo, da gospod za nekaj časa odide domov. Rekel je, da bo to naredil, ko bo spet hodil. Dejansko mu je uspelo, gospod je živel doma še nekaj mesecev, nato se je vrnil in po treh dneh umrl. Nekoč sem se z njim pošalila, da bi lahko namesto župnika pričeval pri nedeljski maši. Dejal je: prej sem verjel, da je bil Jezus pred 2000 leti, da je verjetno res delal čudeže, da je umrl in da je verjetno vstal. Zdaj pa verjamem, da je Jezus živ, da je zdaj z mano in da zdaj ozdravlja.

Čudeži pa niso samo takrat, ko bolniki odidejo domov. Veliko ljudi verjame, da se bo njihovo stanje izboljšalo z obiskom bioenergetika, uživanjem konoplje in podobnim. Ti sam moraš sodelovati v tem čudežu! Jezus je vedno rekel: kaj želiš, da bi storil? Stegniti moraš roke in se odpreti, ne da samo čakaš na blažilni učinek. Zato smo zelo skeptični pri ljudeh, ki se opirajo samo na zunanje moči. Ali ob misli: saj veliko molijo zame. Gospa, kaj pa vi?

Tags:
osebna rastsmrt
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.