“Včasih ljudje pravijo, da želijo umreti, ker so izgubili smisel svojega življenja. Toda ljudje ne želijo umreti; želijo biti rešeni svojih težav, trpljenja, tistega, kar dojemajo kot brezsmiselnost življenja, eksistencialne osamljenosti. Če si s človekom v njegovi osamljenosti, jo omiliš ali celo odpraviš, s tem lahko vztrajna želja po smrti celo izgine.”
To so pokazale raziskave, ki jih je opravil teolog Arthur Alderliesten, koordinator za področje etike pri nizozemskem Inštitutu Lindeboom za krščansko etiko o oskrbi. Konec maja se je mudil v Sloveniji na konferenci prolife centrov držav z Balkana z naslovom Together for life (Skupaj za življenje), ki so jo gostile slovenske organizacije za spodbujanje kulture življenja: Zavod Živim, Sara center in Nosečniški center Mamin svet.
Z njim smo se pogovarjali o tem, kako naj kot kristjani živimo v okolju, ki življenju ni naklonjeno. Ponudil je nekaj odgovorov, ki dajo misliti.
Kako se počutite kot močen zagovornik življenja v tako sekularizirani državi, kot je Nizozemska, ki ni naklonjena življenju?
Čutim sram, ko slišim, kakšen sloves ima moja domovina. Nizozemska je v 80. letih preteklega stoletja odprla pot za novo, napredno zakonodajo o splavu in evtanaziji. Liberalizacija na tem področju se nadaljuje tudi danes. To je zelo žalostno in me skrbi.
Zastrašujoče so tudi naraščajoče številke v zvezi z evtanazijo, vendar me redko potrejo. Menim, da je za to razlogov več.
- Krščansko upanje živi v meni in mi daje pogum ter smisel, da si prizadevam za vzpostavitev kulture življenja, kolikor je le mogoče. To je tudi eno mojih sporočil v Sloveniji: zagovorniki življenja prinašamo upanje. To je v nas in to lahko odsevamo v družbi. Kakšna čast!
- Zame je upanje zelo povezano z Jezusovim vstajenjem. To je zame velik vir upanja za odgovorno delovanje v tem sekulariziranem svetu. Smrt je v vstajenju dobila dokončen konec. V primerjavi s celotno kulturo smrti, ki obdaja svet, je to le zadnje valovanje v ribniku. Kultura življenja je bila dokončno potrjena v Jezusovem vstajenju. Za moje delo je izjemno pomembno, da to doumem in verjamem. To je vir moči za delovanje. Moram le dovoliti, da me Bog sam vodi. S tem si prizadevam biti poslušen Božji volji.
- Bog ne kliče Cerkve in mene, da bi zmagala v bitki, ampak da bi delovala odgovorno. Včasih si prizadevamo za uspeh, čakamo na uspeh, vendar to ni naša naloga. Bog od nas želi le, da delujemo odgovorno. Prosi nas, da delujemo poslušno in odgovorno znotraj moralnih okvirov, ki izhajajo iz Božjega razodetja.
Že več desetletij ubijamo nerojene otroke, zdaj pa v Sloveniji razpravljamo tudi o dovoljevanju pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kar v bistvu pomeni dovoljevanje evtanazije. Zakaj smo tako nespoštljivi do življenja in kaj je za tem?
Izgubljamo občutek za vrednost življenja, zavest, da je življenje dar. Izgubljamo pomen življenja in telesnega obstoja. Po mojem mnenju je to povezano s sekularizacijo. Tisti, ki ne verjamejo več v Boga in ne jemljejo Svetega pisma kot avtoriteto, imajo drugačen pogled na svet, pa tudi drugačen pogled na človeka in človeško dostojanstvo. To vidimo na zahodnem delu Evrope v prevladujočem sekularno-liberalnem pogledu na človeštvo.
Ali ima življenje pomen in kakšen pomen ima, je danes odvisno od tega, kakšen pomen mu dajejo posamezniki. In to pogosto temelji na tem, kako zaznavamo telesne in duševne sposobnosti. To vidimo na Nizozemskem, na primer pri evtanaziji v primeru demence. Ljudje si želijo evtanazijo pri določenem stadiju demence, ko ne morejo več početi tistega, kar so nekoč zmogli. Dostojanstveno življenje je po današnji presoji možno le, ko je vrednost človeškega življenja odvisna (zavedno ali nezavedno) od zmožnosti ljudi.
Te zmožnosti se zmanjšujejo ali celo izginejo pri hudi invalidnosti, bolezni, trpljenju ali eksistencialni osamljenosti. To je na Nizozemskem eden najpomembnejših razlogov, zakaj ljudje želijo umreti. Osamljenost. To je srce parajoče.
Vera vpliva na vaš pogled na resničnost, na vašo predstavo o človeškem bitju. Če ne verjamete več v Boga, to prav tako vpliva na vaš pogled na resničnost, na vašo predstavo o človeškem bitju, drugače povedano: na vašo življenjsko filozofijo. Za mnoge ljudi zahodne Evrope v našem času vrednost človeka ne več temelji na tem, kar je Bog položil v človeka od zgoraj, temveč na tem, kar posamezni ljudje menijo, da bi morali položiti na človeka od spodaj. Dramatične posledice tega so vidne tudi v razpravah o splavu in zakonodaji o raziskavah na zarodku.
Kako konkretno prenašate veselje in spoštovanje do življenja na svoje štiri otroke?
O tem se lahko pogovarjate, lahko pa to živite. Upam, da delam slednje, toda to morajo drugi povedati. Temelj za veselje, spoštovanje in upanje je vizija, da je človek bitje odnosa. Bog nas je ustvaril, da smo v odnosu z Njim, z naravo in z drugimi. Po izgonu iz raja so se ti odnosi porušili, toda pozneje je Bog prinesel ozdravljenje in jih znova vzpostavil.
Rabin Heschel je rekel, da je človekovo bivanje so-bivanje. Da bi živeli, potrebujemo druge. Smo odvisni. To je pomembna lekcija za otroke. To pomeni, da se trudim za dober odnos z njimi, odnos ljubezni, objemov, vzajemnosti, da so otroci lahko zame “breme” – konec koncev, odvisni smo od drugih. Popkovnica zame predstavlja najboljši primer človeške odvisnosti. Vsi smo se začeli kot popolnoma odvisni od matere.
Danes pa ljudje želijo umreti, ker nočejo obremenjevati svojih otrok, da bi skrbeli zanje. To je norost. V čem je problem, če otroci skrbijo zame? Moramo pomagati drugim in v redu je, če prosimo za pomoč.
Pravkar smo praznovali binkošti. Svojim otrokom ponavljam, da je telo tempelj Svetega Duha. To dejstvo kaže, kako dobro je Bog ustvaril človeka in mu dal tudi pravico do telesnega obstoja.
Menim, da sem tudi kar strog oče, ki poudarja odgovornost. Pomembno je, da živimo in delujemo odgovorno. Smo odnosna bitja. V osnovi to pomeni, da nisi sam, ampak da moraš misliti tudi na ljudi okoli sebe in na naslednje generacije.
Pišete knjigo o etiki “ogrožene Cerkve”. Kako lahko živimo brez strahu – torej svobodno in v polnosti – kot del številčno in moralno ogrožene Cerkve ter kako lahko danes izpolnimo svoje poslanstvo kot kristjani?
Knjiga, ki bo izšla jeseni, govori o etičnem sporočilu Pisma Hebrejcem v Novi zavezi. Cerkev se v Novi zavezi pojavi kot majhna, ne vstopa v centre moči. Pomembno je, da to sprejmemo, ker se je to skozi zgodovino spremenilo.
Opažam, da je Cerkev v procesu žalovanja, ker ni več dejavnik moči, kar imenujemo tudi postkrščanstvo. A Cerkev ni poklicana k uresničevanju moči, temveč k poslušnosti Bogu in izpolnjevanju Njegove volje. Kristus je moral “iti ven”, iz središča v samoto. Podobno kot drugi, ki jih omenja 11. poglavje Pisma Hebrejcem. Abraham je moral zapustiti svojo kulturo, deželo in družino, Mojzes egipčansko palačo (središče moči), Noe pa starodavni svet … Morali so zapustiti moč, konformizem in se podati v novo smer, čeprav niso natančno vedeli, s kakšnim namenom.
Prišel sem do čudovitega spoznanja, kako se v Pismu Hebrejcem Cerkev pojavlja kot moralna učna in živeča skupnost. Cerkev je imenovana Božja hiša in ta Božja hiša potuje kot romarji. Ta poudarek si v našem času zasluži več pozornosti. Na zemlji smo na poti v nebeško domovino. Pri tem prevzemamo odgovornost za sopotnike: nihče naj ne ostane zadaj, svoje sopotnike moramo spodbujati k ljubezni in dobrim delom. Pravzaprav jih moramo provocirati z ljubeznijo in dobrimi deli. V tem je Kristus vzor par excellence.
Tisto, kar svet in Cerkev danes potrebujeta, so romarji, usmerjeni k Jezusu Kristusu. Gre za naravnanost, v kaj verjamemo in komu zaupamo. Da od sebe ne zahtevamo preveč – ne uspeha ne doseganja ciljev. Iti moramo po poti, Bog pa nam bo pokazal, kako. Plačilo nas čaka na koncu življenja, v nebesih. To je dovolj. Naučiti se moramo, da je to dovolj.
