Ena najkrajših, toda najmočnejših molitev, ki jih lahko izrekamo vsak dan, je tradicionalna Slava Očetu:
Slava Očetu
in Sinu
in Svetemu Duhu,
kakor je bilo v začetku,
tako zdaj in vselej in vekomaj.
Amen
Kaj počnemo, ko izrekamo to molitev? Ko molimo Slava Očetu, hvalimo svojo izkušnjo Božje dobrote, ki jo naš nebeški Oče tako velikodušno deli.
Kardinal Raniero Cantalamessa poudarja, kako Božja slava ni nič drugega kot to, da zastonjsko ljubimo ljudi. Obenem nas spominja, da je “osnovni greh zavračanje poveličevanja Boga. Z zavračanjem poveličevanja Boga človek postane prikrajšan za Božjo slavo.” Zato si želimo goreče in pogosto moliti Slava Očetu.
Ko molimo Slava Očetu, poveličujemo Boga, ker nas je tako ljubeče ustvaril. Očeta poveličujemo, ko priznavamo, da Oče o nas ve vse najslabše, vendar to znanje uporabi, da nas še bolj ljubi, saj kot njegovi otroci to brezpogojno ljubezen resnično potrebujemo. Poveličevati Očeta pomeni hvaliti Očetovo zavračanje vdanosti v usodo glede lastnih neuspehov.
Slaviti Očeta pomeni oznanjati, da smo ljubljeni preprosto zato, ker smo Njegovi. Duhovnik Francis Martin je zapisal, da je “slava ljubezen, ki se izrazi, ko se Jezus daruje v popolni poslušnosti Očetovi volji”. Moliti Slava Očetu pomeni prositi za podeljeno milost, da bi se kot Jezus podarili Očetu v popolni poslušnosti Njegovi volji.
S Slavo Sinu izrekamo, kot pojejo pri bizantinskem bogoslužju: “Slava dejavni navzočnosti Tvoje previdnosti v naših življenjih, Kristus, naš Kralj: po njej si dosegel zveličanje za vse.” Škof Massimo Camisasca ugotavlja, da “slavimo Boga, ko se pustimo pritegniti dejanju ljubezni, ki se je zgodilo na križu”.
Sveti Ambrož pravi: “Ne bom ponosen na to, da sem bil zveličan. Ne bom ponosen na to, da sem osvobojen greha, ampak ker so mi bili grehi odpuščeni. Ne bom slavil Boga, ker sem koristen ali ker je kdo koristen zame, ampak ker je Kristus v mojem imenu zagovornik pri Očetu, ker je bila Kristusova kri izlita zame.” Slavimo dejstvo, da je Božji Sin naš prijatelj! Slavimo Sinovo resnično navzočnost, ki nas nikoli ne pusti na cedilu!
Z zadnjo vrstico, Slavo Svetemu Duhu, pa prosimo tretjo osebo Svete Trojice, naj pride v naše srce in se polasti vsega našega bitja. Zavedamo se namreč, kako nagnjeni smo lahko k temu, da nismo duhovni – namesto tega smo pogosto povsem telesni, posvetni, pokvarjeni, materialistični … zatopljeni vase, namesto da bi bili usmerjeni v druge.
Boga pa poveličuje to, da gremo k Njemu z zavedanjem lastne nezmožnosti, svoje nevrednosti, svoje nemoči, svojega dejanskega greha. Ko se v teh trenutkih izročimo Bogu, ga najbolj poveličujemo, saj smo takrat v vsem odvisni od Njega, ne da bi si delali utvare o svoji “dobroti”. Boga poveličujemo s tem, da se zavedamo svoje odvisnosti od Boga v vsaki stvari. Prosimo Ga za nenehno preobrazbo.
Molimo z menihom iz 8. stoletja Janezom Starejšim: “Naj me nenehno osvaja čudenje nad tvojo slavo.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
