Konec aprila smo s prijatelji poromali v znameniti kraj Marijinih prikazovanj. Sama sem ta milostni kraj obiskala prvič in bila popolnoma nepripravljena. Glede čudežev in krajev, ki jih je dobro obiskati, sem bila nepopisan list. Vedela sem samo to, da se v tem kraju blizu Mostarja prikazuje Marija in še vedno dela čudeže.
Obiskali smo hrib prikazovanj in Križevac, pa tudi vse pomembnejše postojanke v okolici cerkve. Za cerkvijo je ogromen odprt prostor okrog okroglega dvignjenega prezbiterija.
Za vernike so postavljene klopi, kot jih imamo v naših parkih, le da so ena za drugo, na stotine. Pred sveto mašo pa se vse te klopi napolnijo in med mašo je kljub nekajtisočglavi množici popolna tišina.
Na teh svetih krajih in ob soromarjih pa mi je bilo dano prejeti tri spoznanja:
1. spoznanje: pred Bogom smo vsi enako.
V Medžugorju srečamo in vidimo vse sorte ljudi: visoke in nizke; vitke in oblinaste; v talarjih, kutah in civilu; pare, družine in samske; vseh sort starosti, vseh sort barv kože, veliko različnih narodnosti; veliko maternih jezikov; bolne, ostarele, utrujene in poskočne; skratka: ni da ni.
Ko pridemo pred križ, Najsvetejše ali Marijo, pa smo vsi istega jezika: jezika molitve in ljubezni. S hvalnicami in prošnjami prihajamo Predenj, v šibkejši ali močnejši zbranosti. Vsi enako. Vsi pred Njega, ki je Ljubezen.
Tam se čas ustavi, tam dobimo moč in pogum.
2. spoznanje: moški je najmočnejši, ko kleči pred Njim.
Ne samo najmočnejši: tudi najlepši in najbolj mogočen.
Jezus je pretrpel najbolj sramotno smrt svojega časa: križanje, pred tem še bičanje, kronanje s trnjem in vsesplošno zasramovanje na poti na Golgoto. Pred tem, Križanim, klečijo možakarji. Kleni, pogumni in močni gospodje pokleknejo pred Njim, ki je umrl zasramovan, na robu družbe. Predenj prinesejo svoje molitve, prošnje in zahvale.
V Medžugorju jih pogosto srečamo: pri Mariji, pred križem ali Najsvetejšim; v kateremkoli delu dneva; na samem ali v gneči. Veliko jih je in vsi skupaj izžarevajo res močno povezanost z Bogom. Med sabo se ne poznajo, a so močna vojska v boju za Dobro, čudovit zgled vsem nam in vir poguma na poti z Bogom.
3. spoznanje: Marija je ista tam in pri nas doma.
Res je že sama šesturna pot dobra priprava na srečanje z njo in s sabo. A vseeno ni samo v Medžugorju Marija. Je tudi v moji župnijski cerkvi, sosedovi kapelici ali pa v mojem srcu, ko jo vanj povabim.
Res je, da Mati še zdaj sporoča medžugorskim vidcem. Res je tudi, da se na njeno priprošnjo še vedno dogajajo čudeži. Drži pa tudi, da se je Marija vedno prikazala preprostim ljudem in otrokom. Pa naj bo to v naših krajih ali na drugih koncih sveta: spomnimo se Bernardke iz Lurda, pa fatimskih pastirčkov, Magdalene Gornik, neme pastirice v Novi Štifti …
Marija pride v čista in preprosta srca. In ko jo mi prosimo s čistim srcem (po šesturni vožnji ali hoji in molitvi si res precej razbolen in povsem očiščen napuha), napolni Mati tudi naše srce. Lahko pa tudi doma naredimo prav takšno pot. Po 5 kamnih, ki jih je Marija naročila, se tudi doma bližamo Bogu: branje Svetega pisma, post, molitev, spoved, sveta evharistija.
Če nas Marija kliče, pojdimo na pot. Samo v srcu, do bližnje kapelice ali na drug konec sveta. Bolni, ostareli, z mlado družino ali kdorkoli drug med vami, ki ne more na dolgo pot: nič hudega. Mati Marija je povsod ista Mati. Povabimo Marijo, naj pride v naše srce, izpolnimo 5 kamnov, pa se bodo čudeži dogajali tudi v naših domovih. Naj nam Ona izprosi milosti pri Bogu!
Saj veste za šalo o romarju, ki je šel v Lurd in rekel Mariji, naj naroči tisti v Fatimi, ki naj sporoči tisti na Brezjah, naj prosi Marijo v njegovi domači cerkvi za njegovo zdravje?
