Po izobrazbi je Domen Kleva diplomirani zdravstvenik in magister zdravstveno-socialnega menedžmenta. V zdravstvu je že 15 let, med drugim ima izkušnje z infekcijske klinike in reševalne postaje. Zadnjih pet let deluje kot zdravstveni dispečer v Dispečerski službi zdravstva, prej je bil štiri leta v tej vlogi na Reševalni postaji UKC Ljubljana.
“Ne odgovarjamo na klice na 112. To počnejo operaterji regijskih centrov za obveščanje. Ko je klic povezan z zdravstvenimi zadevami, ga povežejo na dispečerski center zdravstva, v Maribor ali Ljubljano. Tam se javimo na klic mi,” na kratko opravlja s pogosto napačno predstavo o delu dispečerjev.
Domen, povejte nam, kako poteka vaše delo.
Če je le mogoče, poskušamo dobiti pacienta na telefon. V nasprotnem primeru pa nam stanje opiše kličoči in odgovarja na naša vprašanja. Poskušamo ugotoviti, ali ta oseba potrebuje nujno medicinsko pomoč (NMP) ali gre lahko v pristojni, najbližji zdravstveni dom. Če potrebuje NMP, ugotavljamo, kakšen mora biti odziv – reševalno vozilo brez svetlobne signalizacije ali z njo, reševalci in zdravnik, samo zdravnik … Glede na ogroženost pacienta imamo predpisane odzive. To je del do aktivacije reševalnega vozila.
V najtežjih primerih ostanemo s kličočim tudi na telefonski povezavi. Tu se dodana vrednost zdravstvenega dispečerja šele začne.
Koliko adrenalina je povezanega z vašo službo?
Večina klicev ni povezana z NMP. Tudi pri reševalcih je tako. Številni pacienti bi lahko sami prišli na urgenco ali do osebnega zdravnika. A ker vlada pomanjkanje teh, kličejo nujno medicinsko pomoč. Zdravstveni delavci težko ocenimo, ali gre pri bolečini v prsnem košu za znake infarkta ali za mišično, kostno bolečino, ki bo minila.
Pri nujnih klicih pa je treba v zelo kratkem času ugotoviti stanje pacienta. Kličoči večinoma ne sodelujejo, ker so panični. V Sloveniji po opravljanju izpita za avtomobil redko obnavljamo znanje prve pomoči. Če bi ga imeli, bi bili takšni klici bistveno lažji. Mi damo vsa navodila in vprašanja. Treba nas je le poslušati, mi bomo kličoče vodili.
Kdo je zdravstveni dispečer?
Sprejemni so s kličočim vseskozi na telefonski povezavi. Oddajno-nadzorni pa na podlagi podatkov, ki jih dobijo na računalnik, aktivirajo ekipo za pomoč, jih usmerjajo, aktivirajo druge intervencijske službe …
S katerimi besedami pristopite v takšnih primerih?
“Pomagajte mi, da vam bom lahko pomagal. Reševalci so na poti k vam, ostanite z mano, da lahko pomagava še osebi, ki potrebuje pomoč, do njihovega prihoda.” Če ne povemo, da so reševalci na poti, se ljudje velikokrat sprašujejo, zakaj so te informacije sploh potrebne. Ko povemo, da je pomoč na poti, se nekako pomirijo. Vedo, da niso sami. Nekaterih pa ne moremo pomiriti. Včasih se kdo tudi zadere v telefon.
Kje črpate moč, da tudi sami ostanete mirni pri odzivu?
To prinesejo izkušnje – teren, dispečerski center, izobraževanje. Na telefonu ni tako težko ostati miren. Ko pa prekineš linijo, je treba dati napetost iz sebe. Lahko se pogovoriš s kolegi, premelješ v glavi, koga kam pošlješ, ko ga ni več na zvezi …
Dobivate tudi bizarna vprašanja in tematike?
Klicev je ogromno, pričakujem nepričakovano. 112 je številka za klic v sili. Če je na drugi strani spoštljiva oseba, zame nič, kar je treba storiti, ni težava. Primer. Ljudje so iz oddaljenih koncev Slovenije prišli na Onkološki inštitut, a jim je potekla napotnica. To načeloma ni naša naloga. A sem poklical v zdravstveni dom, pojasnil situacijo in se je stvar rešila. Z normalno komunikacijo je mogoče marsikaj.
So ljudje hvaležni za vašo pomoč?
Tisti, ki pomoč res potrebujejo, jo znajo ceniti. Nekaj ljudi pokliče nazaj, ne veliko, a nekaj jih je, ki se zahvalijo. Tudi če je izid takšen, kot si ga ne želimo.
Ste imeli že veliko primerov, ko ste bili nemočni?
Kar veliko. Poskusiš narediti največ, kar moreš. Ne gre le za preživetje, ampak tudi za težo poškodb, od katere je odvisno, kako živiš naprej.
Katere intervencije ste si najbolj zapomnili?
O konkretni intervenciji ne bi govoril, ker bi se osebe prepoznale. Gre pa za poškodbo petletnega otroka, ki je dva dni pozneje umrl.
Kaj pa posredovanja, ki so se končala uspešno in se jih z veseljem spominjate?
Ko se je utapljal otrok, sem bil v dispečerskem centru vodja izmene. Na srečo se je izšlo pozitivno. V posebnem spominu pa, če dodam izkušnje s terena, ostajajo rojstva. Posebni občutki so, ko nekomu, v takšnem položaju, ki je pričakovano malo paničen, pomagaš, daš navodila.
Koliko časa ste bili najdlje na telefonu s pacientom?
Z nekim gospodom, ki sicer ni bil življenjsko ogrožen, sem bil 47 minut. Mlajši moški je bil zaskrbljen, da je dementen. Na koncu smo ugotovili, da ni nič hudega. Bil je zadovoljen, ker sem si vzel toliko časa zanj. To je bilo mogoče, ker je bil, hvala Bogu, miren večer. Pogovor ga je pomiril. Kolegica je približno enak čas preživela pri reanimaciji.
Kakšen je odzivni čas ekipe reševalcev?
Načeloma bi morali izvoziti v eni minuti, a tak čas se težko doseže. Najmanj so potrebovali nekaj sekund, ko so se peljali mimo in reanimirali pred Kliničnim centrom. Na območju Ljubljane je čas do prihoda nekje okrog 15 minut, za okolico pa približno 20. Odvisno, kje je pacient. Izhodišča za reševalne ekipe so tudi zdravstveni domovi. Nekje v 15 minutah naj bi bil avto pri pacientu.
Na televizijskih ekranih so na voljo številne serije, povezane z zdravstvenimi delavci. Kaj v njih ne drži oziroma kje pretiravajo?
Gotovo ne drži, da urgenco obiskujejo le bolniki z nujnimi stanji. K večini pacientov ne bodo takoj pritekli zdravstveni delavci. Ljudje imajo v glavi mit, da če te pripeljejo z reševalnim vozilom, boš na vrsti takoj. Ne drži, sledi triaža. Enako je, če te pripeljejo z reševalnim vozilom ali če prideš sam. V ekipi se razumemo kar v redu, ljubezenskih zgodbic pa ni. Ne poznam nobenega dispečerskega para.
