Prostovoljstvo ima v krvi, pravi, da je bilo pri njih doma vedno pripravljeno še nekaj za koga, ki je potreboval pomoč, se svojega otroštva spominja naša sogovornica Vesna Krošlin Grlj.
“Izhajam iz majhne vasi blizu Rogaške Slatine in v sedemdesetih, osemdesetih letih je bilo življenje tu preprosto. Pri nas doma je bil vedno dodaten krožnik. Če smo kaj imeli več, smo delili. Moja mama je imela vedno pripravljeno,” pravi.
“Rada sem delila z drugimi. Spomnim se, da sem imela igrače punčke in sem jih dala sosedi, zase sem pa naredila punčko iz lesa in cunj. Še danes zelo uživam v improvizaciji,” razlaga Krošlin Grljeva, ki je danes zelo aktivna pri Slovenski filantropiji pri integraciji ukrajinskih beguncev v našo družbo. Deluje namreč v nastanitvenem centru na Debelem Rtiču, kjer je tako rekoč dobila svojo drugo družino.
Ukrajinci so ponosni in zavedni
“Prišli so čisto blizu mojega doma na Hrvatinih in seveda sem se takoj vključila. Trenutno imamo tu 38 otrok, od tega 22 šoloobveznih. Pomagamo pri nameščanju, oskrbi, učenju slovenščine, organiziramo delavnice, tudi predstave smo jim pripravili. Lani smo začeli s programom mentorstva, kjer pomagamo otrokom pri učenju. Ampak so zelo pridni, dovzetni, hitro srkajo znanje,” opisuje svoje delovanje med Ukrajinci.
Šok ob migraciji je bil za nekatere zelo velik, pripoveduje, nekateri so potrebovali vse leto, da so se odprli in vsaj malo zaživeli. Ampak zelo pohvali vse begunce, saj so si poiskali delo v gostinstvu, turizmu, čistilnih servisih, kar je prispevek tudi za slovensko gospodarstvo, saj primanjkuje delavcev. “Zdaj je večina ukrajinskih žensk, ki so v našem centru, zaposlenih, čeprav doma tega niso bile vajene, bile so gospodinje,” opisuje.
Tudi slovensko so se dobro naučili in ko so letos ob obletnici vojne v Ukrajini obiskali predsednico države, so govorili v slovenščini. “Prav ganljivo je bilo. Izvezli so trak v barvah ukrajinske zastave in ji ga podarili. Znajo dati del svoje duše. Zelo so zavedni, tudi majhni otroci imajo narodno zavest. Zelo spoštujejo tradicijo, radi se oblečejo v svoje izvezene narodne noše.” Ko jim je nesla volno, so takoj nastali čudoviti izdelki – torbe, kape, šali in tepihi. Načrtuje, da bodo tudi med poletjem skupaj pletli.
Delo z balkanskimi in sirskimi begunci
Zelo jo gane stiska človeka, zato je že pri prvi begunski krizi ob osamosvajanju Slovenije in pozneje ob vojni na Balkanu šla v Trst in nato v Koper, kjer je pomagala, kolikor je lahko.
Pozneje je v okviru Slovenske filantropije delovala v sprejemnem centru v Dobovi, kamor so v letih 2015 in 2016 prihajali sirski begunci. “Takrat je bilo res lepo organizirano. Oskrbeli smo jih, popisali so se, policisti so jim odvzeli prstne odtise, zjutraj jih je avtobus peljal naprej po Evropi. Takrat je bilo to vse skupaj vsaj človeško. Saj na koncu dneva ni pomembno, kdo smo, vsak je najprej človek,” opisuje takratno dogajanje. “Prišli so utrujeni, neprepoznavni. Ko potuješ kot begunec, si umazan, razcapan in potrebuješ nekoga, ki ti odpre vrata, ti da toplo vodo, kakšno lepo oblačilo,” povzema Vesna.
“Najbolj me obogati, da si nekomu nekaj dal, morda samo nasmeh, objem, roko,” dodaja.
Dati stvarem dušo
Vesna pa ni zavzeta le za dobrodelnost. Tako kot ljudem na neki način pomaga zaživeti na novo, v njenih rokah na novo zaživijo tudi stvari. “Moda pa je to, kar mi polni baterije. Inspiracija je samo moja, ne spremljam modnih smernic, to se rodi iz življenja. Že od malega sem rada ustvarjala, iz odpadnih stvari sem želela ustvariti nekaj novega. Rada dajem življenje tudi predmetom, da dobijo novo vlogo. Zelo imam rada starine, rada mešam staro in moderno. Veliko stvari sem našla na bolšjih sejmih.”
Ko je bila majhna, so starši po trenutni modi zamenjali stare rustikalne omare z novimi iz iverke. Takrat je doživela “šok in to mi je zelo ostalo v spominu.” Počasi ji je uspelo na sejmih pridobiti nazaj vse te kose, ki so jih nekoč imeli doma. “Doma smo bili vsi zelo ustvarjalni, oba starša sta bila velika esteta, sploh oče je imel poseben dar za ustvarjanje,” pripoveduje o svojem smislu za estetiko in modo.
Rdeča šminka za energijo
“Rada se uredim, ampak vedno priložnosti primerno. Ko sem z mojimi begunskimi otroki, sem največkrat v čim bolj udobnih, športnih oblačilih, saj je veliko obveznosti. Ko pa kam grem, se rada malo bolj uredim. Rdeča šminka je edino ličilo, ki ga uporabljam, in to mi prav da energijo. Če vem, da bo težek dan, si jo obvezno nanesem. Všeč mi je italijanski minimalizem,” razlaga o svojem slogu.
Na začetku, ko se je prvič srečevala z ukrajinskimi begunci, je bila bolj zadržana z oblačili. “Nisem jim želela zbujati slabe vesti, da se ne bi slabo počutili, ker oni tega nimajo. S tem tudi pokažemo svojo ponižnost. Veliko svojih in hčerkinih oblačil sem jim nesla in z veseljem jih nosijo. Tudi s tem so si malo po malo povrnili svoje dostojanstvo.”
Začuti stisko sočloveka
“Človeka ob prvem srečanju rada pogledam v oči. Zdi se mi, da hitro začutim drugega. Imam tudi močno telepatijo, velikokrat mislim na koga in ga potem srečam, me pokliče. Kdaj znam biti tudi nadležna, če čutim, da ima kdo nekaj nerazrešenega, in potem mu želim pri tem pomagati. To je lahko zoprno,” razlaga o svojih občutkih.
“Novembra je prišla v center mama s 15-letnim sinom in prav začutila sem njegovo stisko. Bil je ravno sredi zaključka osnovne šole in vključila sem vse, ki bi mu lahko pri tem pomagali, da bi se uspešno vpisal v srednjo šolo. Ta ubogi fant me je komaj dohajal, ker sem mu želela pojasniti vse naenkrat. In res sem vesela in hvaležna, da nam je skupaj uspelo.”
Če ima Vesna pred sabo fokus, je neustavljiva. “Iskala bom, dokler ne bom našla tega, kar iščem. To, da lahko pomagaš nekomu, ki je bil tega potreben, te res dvigne. Bolečina vojne je seveda še vedno prisotna, toda njihova hvaležnost je neizmerna. Za to je vredno živeti,” sklene sogovornica.
