V nedeljo, 14. aprila 1912, je oče Thomas Byles na krovu Titanika, le štiri dni po zgodovinski prvi plovbi, daroval sveto mašo. Bila je bela nedelja, prva nedelja po veliki noči. Tisti, ki so bili na krovu, se spominjajo, kako je pridigal o uporabi molitve kot rešilnega jopiča in zakramentov za reševanje duše v duhovnem brodolomu.
Tisto noč se je sprehajal po gornji palubi, oblečen v topel plašč, in molil brevir, ko je Titanik trčil v usodno ledeno goro.
Kot bi bil sam kapitan, je oče Byles ostal na ladji, da bi prisluhnil spovedi obupanih potnikov in z njimi molil. Dvakrat so mu ponudili sedež v rešilnem čolnu, vendar ga je zavrnil, saj so se okoli njega zbirali ljudje, ki so ga prosili za blagoslov in splošno odvezo. Odpravil se je celo v podpalubje, v tretji potniški razred, kjer so potovali služabniki in delavci, med katerimi je bilo veliko katoličanov.
Tam je prisluhnil spovedim in tiste potnike, ki so bili obsojeni na potop z ladjo, spodbujal k molitvi rožnega venca. Preživeli, ki so se rešili z reševalnimi čolni, so pozneje povedali, kako so slišali njegov glas, ki je izgovarjal molitve, tisti, ki so ostali, pa so odgovarjali v različnih jezikih.
Najglasneje so slišali obupane prošnje: “Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri, amen …” Kmalu po drugi uri zjutraj je ladja potonila v Atlantik in izginila. V tragediji je umrlo okoli 1.500 oseb, med njimi tudi oče Byles. Njegovega trupla niso nikoli našli.
Nekaj dni pozneje sta se duhovnikov brat William Byles in njegova zaročenka v Brooklynu poročila, poročno mašo pa je daroval drug duhovnik, nevestin prijatelj. Po obredu sta se preoblekla v žalna oblačila in se v isto cerkev vrnila k rekviemu za vse pokojne s Titanika.
Leto dni pozneje sta William in njegova žena odpotovala v Rim, kjer ju je v zasebno avdienco sprejel papež Pij X., ki je slišal, kaj se je zgodilo očetu Bylesu. Papež je Williamu povedal, da je bil njegov brat mučenec za vero.
Papež je očeta Bylesa priznal za mučenca, toda šele leta 2015 se je pojavilo gibanje za njegovo kanonizacijo. Vodil ga je oče Graham Smith, ki je bil takrat župnik pri sv. Heleni, isti župniji, kjer je nekoč služboval oče Byles. Oče Smith je o junaški žrtvi svojega sobrata duhovnika povedal:
“Izjemen človek je bil, ki je svoje življenje daroval za druge. Če uporabim starodaven jezik: moramo ga povzdigniti na oltar, kar pomeni, da bi ga kot mučenca Cerkve priznal tudi Vatikan. Upamo in molimo, da bo prištet v občestvo svetnikov.”
Kanonizacijski postopek za očeta Bylesa ostaja odprt, žal pa še ni kaj dosti napredoval. Duhovniku s Titanika za zdaj še niso pripisali nobenega čudeža, spominjamo pa se ga zaradi njegove nesebičnosti v najhujših življenjskih okoliščinah.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
