Njuni imeni, Priskila in Akvila, sta latinskega izvora in pomenita star, starodavni (lat. prisca) in orel (lat. aquilae). V slovenščini nam zvenita tuje. Po zadnjih podatkih statističnega urada se ime Priscila v Sloveniji pojavi manj kot petkrat.
Prebivalke z imenom Priskila ali v skrajšani obliki Priska pa pri nas ni, prav tako ne Akvila. So pa tudi v Sloveniji zakonci, ki živijo evangelij po njunem zgledu in se jima priporočajo.
Zakonca, kristjana, migranta, obrtnika, popotna misijonarja
Bila sta judovska zakonca, ki sta postala kristjana. Živela sta v Rimu, a sta zaradi ukaza cesarja Klavdija leta 49 po Kristusu morala zapustiti mesto. Iz Italije sta se preselila v Grčijo. Prvič ju srečamo v Apostolskih delih, ko apostol Pavel pride v Korint:
“Nato je Pavel zapustil Atene in šel v Korint. Tam je našel Juda, ki mu je bilo ime Ákvila, po rodu pa je bil iz Ponta. Ta je s svojo ženo Prískilo pred kratkim prišel iz Italije, ker je cesar Klavdij ukazal, da se morajo vsi Judje izseliti iz Rima. Pavel ju je obiskal, in ker je znal isto obrt, je ostal pri njiju in se zaposlil. Po poklicu sta bila namreč izdelovalca šotorov.” (Apd 18,1-3)
Pavel je pri njiju v Korintu ostal leto in pol kot sodelavec obrtnik in sodelavec oznanjevalec evangelija. Iz Korinta sta se potem s Pavlom preselila v Efez in tam ostala v krščanski skupnosti tudi potem, ko je Pavel šel dalje po misijonskih poteh.
Hči Rima
V Apostolskih delih je omenjeno, da sta v Efezu slišala Apola, ki je prišel, poln navdušenja za evangelij. Povabila sta ga k sebi in mu še podrobneje razložila Božjo pot.
Prvi rodovi kristjanov so namreč krščansko vero imenovali preprosto – pot, pot za Jezusom Kristusom. Priska in Akvila, učenca in oznanjevalca poti, sta se potem iz Sirije vrnila nazaj v Rim. V času preganjanja, ko je vladal krut cesar Neron, sta kot mnogo prvih kristjanov pretrpela mučeniško smrt.
Pavlova prijatelja in sodelavca, ki sta zanj tvegala glavo
Poleg Apostolskih del (Apd 18,1-28) o njiju beremo v Pavlovih Pismih Korinčanom, Rimljanom in Timoteju (1 Kor 16,19, Rim 16,3-5 in 2 Tim 4,19). V teh pismih jima Pavel s hvaležnostjo pošilja posebne pozdrave ali pa skupnosti, skupaj s svojimi, pošilja tudi njune pozdrave.
Iz teh kratkih pozdravov izvemo še nekaj dejstev: da se je v njuni hiši zbirala Cerkev in da sta nekoč tudi tvegala svojo glavo, da sta Pavlu rešila življenje. Skrajni pogum in vera v Kristusa pa sta na koncu pripeljala tudi do njunega mučeništva.
Zakonca odprtih vrat
Ko še ni bilo cerkev kot stavb, ki jih poznamo danes, so se kristjani zbirali po domovih, kjer so skupaj brali Božjo besedo, molili in obhajali evharistijo. Tako imenovana “hišna cerkev” je bil tudi dom današnjih godovnjakov, povsod, kjer sta se kot popotna zakonca naselila. Da se je krščanstvo širilo, je bila zasluga mnogih kristjanov, ki so sredi vsakdanjega sveta in kulture živeli nov način krščanskega življenja.
Papež Frančišek ju zato večkrat da za zgled “zakonskega para v gibanju”, ki ga danes potrebujeta Cerkev in svet. Mnogo je namreč obrobij, ki jih lahko dosežejo le kristjani, ki so vpeti v vsakdanje življenje, poklic in delo. Bližina, velikodušnost, skrb za pomoči potrebne in zastonjsko darovanje življenja so načini, ki širijo evangelij hitreje od prepričevalnih besed.
Molitev k svetnikom je vez, ki ne mine
Današnja godovnjaka, čeprav zgodovinsko zelo oddaljena in z nepopolnim življenjepisom, sta priprošnjika vsem krščanskim zakoncem in celotni Cerkvi. Molitev k svetnikom je vedno najboljša vez spoznavanja in druženja z njimi.
Zato danes na njun god v molitvi pozdravljamo s Pavlovimi besedami Prisko in Akvila in vso Cerkev, ki se zbira v njuni hiši. Čeprav je njuna zemeljska hiša le ruševina in so šotori, ki sta jih izdelala, že zdavnaj prepereli.
“Vemo pa namreč tole: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih zgradbo od Boga, hišo, ki je niso naredile roke in je večna,” (2 Kor 5,1). In v tej večni hiši danes zreta Boga in ne nehata skrbeti za Cerkev, ki je še na poti.
