Bog je že od nekdaj nagovarjal ljudi po sanjah. V Svetem pismu je veliko takšnih zgodb. Abraham je na primer v sanjah izvedel, da bodo njegovi potomci kot tujci živeli v deželi, ki ne bo njihova, in bodo zasužnjeni (1 Mz 15,12–16).
Svetemu Jožefu je angel v sanjah razodel edinstveno Marijino materinstvo (Mt 1,20). Na enak način je bil opozorjen, da morajo bežati v Egipt (Mt 2,13) in se vrniti v Nazaret (Mt 2,19). Trije modri so bili tudi v sanjah opozorjeni, naj se vračajo domov po drugi poti (Mt 2,12).
Jobova knjiga zelo jasno sporoča, da Bog lahko nagovori človeka v spanju: “Bog namreč govori na svoj način, drugače pa se na to ne ozira. V sanjah, v nočnem videnju, ko ljudi objema trdno spanje, v spancu na ležišču: tedaj odpira ljudem uho in jih straši v njihovih vezeh, da bi človeka odvrnil od dejanj, ki skrivajo moževo ošabnost. Njegovo dušo zadržuje pred pogubo, njegovo življenje pred odhodom v usmrtitev.” (Job 33,14–18)
“Poslušajta vendar moje besede! Če je med vami Gospodov prerok, se mu dam spoznati v prikazni, v sanjah govorim z njim,” beremo v četrti Mojzesovi knjigi (4 Mz 12,6).
Življenja svetnikov so prav tako preplavljena z edinstvenimi razodetji Boga, ki so se pogosto dogajala v sanjah. Razodetja v presunljivih sanjah so doživljali sveti Aubert, sveta Hildegarda iz Bingna, sveta Brigita Švedska, sveti Janez Bosko, sveta Katarina Labouré.
Tudi sveti Ignacij Lojolski svoje spreobrnjenje pojasnjuje z videnjem device Marije in Deteta Jezusa, ki ga je imel v sanjah. To ga je prepričalo, da je zapustil svoje nekdanje življenje. Nekoliko mlajša Véronique Lévy, avtorica knjige Montre-moi ton visage (Pokaži mi svoj obraz, op. prev.), pričuje, da so jo duhovne sanje spodbudile, da se je dala krstiti.
V družbi, prežeti z duhovnim iskanjem, si ni vedno preprosto ustvariti mnenja o takšnih pričevanjih in razumeti lastne sanje. So res znanilke Boga?
Ali je res Bog tisti, ki govori po sanjah?
Najprej je dobro, da natančno vemo, kaj je pravzaprav znamenje. Kot je za Aleteio pojasnil pater provincial karmeličanov pariške province Olivier-Marie Rousseau je znamenje “vidna resničnost, ki vodi k nevidni resničnosti”. Na vprašanje, kako razločevati pristnost Božjih znamenj, pa odgovori: “Sled Boga se prepozna po sadovih.” (Gal 5,22)
Sveti Janez od Križa svetuje, da preverimo usklajenost znamenj z Božjo besedo, da se posvetujemo še kom drugim, da se ne bi navadili “na pot čutov” ki ni trajna in da “duša ostane v ponižnosti, odvisnosti in odpovedovanju”. Prav tako nam je lahko v pomoč razločevanje.
Pozorno pretehtajmo za in proti, si vzemimo čas za molitev, kajti v molitvi bomo našli potrditev naše izbire, glede katere bi lahko bile sanje “znamenje”. Sveti Avguštin v Izpovedih pove, da se je njegova mati Monika zanašala na intuicijo pri razločevanju, ali so sanje Božjega ali naravnega izvora.
Ali so sanje delo hudega duha?
Sanje, ki jih imamo za Božje sporočilo, se lahko izkažejo tudi kot nevarna duhovna past. Ko hudič skuša Jezusa v puščavi (Lk 4,1–13), ga sprašuje po znamenjih, da bi ga odvrnil od učlovečenja in poslanstva. Enako je s kristjanom. Ko se znajde v “duhovni puščavi”, da ga molitev zelo priteguje, ali pa doživlja globoko osamljenost, ni obvarovan pred takšnimi skušnjavami.
Stari krščanski pisci so imeli nasprotujoča si mnenja o naravi in razlagi sanj. Papež in cerkveni učitelj Gregor Veliki, sveti Janez Kasijan, sveti Atanazij Veliki so menili, da so tovrstne sanje delo hudega duha. Mnenje svetega Hieronima o sanjah kot prinašalkah Božjega razodetja je deljeno.
Po eni strani je on sam v sanjah prejel razodetje svoje poklicanosti teologa, po drugi pa v svojem slavnem latinskem prevodu Svetega pisma Vulgate napačno razlaga določene odlomke (zlasti v 3 Mz in 5 Mz) kot prepoved razlaganja sanj. Iz te napake izvira stoletna teološka prepoved vsakršnega razlaganja sanj.
Se je torej treba odpovedati znamenjem?
Da, vendar previdno. Ko so nam po milosti dana, so ta znamenja “pot, po kateri [nas] vodi Bog in jih ni treba zavračati,” zagotavlja sveti Janez od Križa. “Pred Bogom ima eno samo najmanjše dejanje, storjeno iz ljubezni, večjo vrednost kot vsa videnja, razodetja ali sporočila, ki lahko pridejo iz nebes,” še pojasni cerkveni učitelj.
“Prosimo Gospoda za milost, da ne bi izgubili zmožnosti sanjati in bi v sanjah vedno iskali Božjo voljo,” je izrazil papež Frančišek 18. decembra 2018 v jutranjem premišljevanju v kapeli Doma svete Marte. Toda pozor, treba se je zavedati, da je enako domišljavo zanikati vsakršne sanje kot znanilke Božjega sporočila, kot je nevarno, da se nanje navezujemo in jih za vsako ceno iščemo zaradi njih samih.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
