Marsikdo od nas tarna, ker mu v življenju kaj manjka. Pogosto tudi zaradi malenkosti. Kako bi šele tarnali, če bi bili brez roke? A čeprav je brez levice pod komolcem že od rojstva, Celjanki Leni Gabršček ne pade na pamet, da bi se pritoževala. Prav nasprotno. Z odločnostjo in vedrino razvija svoje številne talente.
Pridobila si je visoko izobrazbo, tke tudi športno odličnost, saj je, čeprav jih še nima trideset, že dolga leta kapetanka slovenske odbojkarske reprezentance invalidov (odbojka sede). Športno dejavna je tudi v organizacijskem smislu, da bi pomagala prihajajočim generacijam, s katerimi z veseljem deli svoje izkušnje in motivacijo. Predstavljamo košček njene življenjske poti.
Lena, kako delujete v vsakdanu, katere stvari v vašem življenju so prilagojene?
Pravzaprav mi je lažje, ker sem bila že rojena brez roke. Če bi zdaj naenkrat imela obe, bi verjetno to porajalo kar nekaj težav, ker bi se marsičesa morala naučiti na novo. Odraščala sem brez roke, določene stvari sem se naučila delati na svoj način.
Zame to ni nič posebnega. Šele ko gledam sebe na kakem posnetku, se zavem, da nekatere gibe delam drugače kot drugi. Prilagoditev v svojem okolju praktično nimam. Imam svoje izzive, a z uporabo električne proteze, ki jo nosim vsak dan, je vse veliko lažje. Kakšno zadevo pa lažje opravim brez proteze.
Koliko protez imate?
Trenutno štiri. Dve sta prilagojeni športu. Pred časom smo vsi v reprezentanci, ki smo brez rok, dobili novo. V koraku s tehnologijo napreduje tudi protetika. Na voljo so proteze, ki so prilagojene odbojki. Za eno protezo lahko rečem, da je ni tako škoda. Imam pa tudi električno, ki je v kakem poletnem nalivu ni priporočljivo nositi. Saj veste, voda in elektrika ne gresta prav dobro skupaj. Glede na priložnost malo manevriram s potezami, doma pa sem večinoma brez nje.
Le električna omogoča, da primaknem palec h kazalcu. Fina motorika pa to ni. Že da primeš kak bolj občutljiv material, je treba imeti kar nekaj izkušenj. Praksa naredi svoje.
Kaj pa avtomobil?
Prestavljam lahko z desno roko, volan pa primem tudi z levo. Motorja ne smem voziti, a to me niti ne zanima.
Športniki invalidi se radi pošalite na svoj račun. Pohvalno, tega v slovenski družbi manjka. Naj vasv hudomušni luči vprašam: kaj za vas pomeni pregovor, da naredite kaj z levo roko?
(smeh) Zame bi bila to kar težka naloga. Pravzaprav ima ta pregovor zame prav nasprotni pomen. Sem pa razmišljala, da bi v ime svojega s. p.-ja vključila opis “rešujemo težave z levo roko”. (smeh) Morda pa kdaj uporabim!
Kako je okolica na vas gledala v otroštvu, mladosti in kako zdaj?
Bolj kot okolica sem se spremenila jaz. Kot otrok invalidnosti nekako ne dojemaš. Če bi me zbadali, bi bil to večji problem. Na srečo s tem nikoli nisem imela težav. Največji izziv je bila najstniška doba.
Nekateri imajo mozolje, drugi očala in so zato obremenjeni sami s sabo. Jaz sem imela bolj konkreten razlog in sem zato več razmišljala o tem. Malce bolj sem se skrivala, gibala v že znanih krogih. To je bil postopek, zaradi katerega sem se počutila bolje. Parašport mi je zelo pomagal. Pridružila sem se skupnosti, ki mi je podobna in je razumela moje težave. Po drugi strani sem bila tekmovalno aktivna in medijsko izpostavljena, zato ni bilo več poti nazaj v “anonimnost”. Prav v najstniškem obdobju, približno pri 14 letih, sem se posvetila parašportu.
Zdaj je invalidnost postala del mene in moje identitete. Razne akcije in šport so mi pomagali, da sem lažje sprejela to, kar sem. Ko se sprejmeš, te tudi okolica lažje razume in sprejme kot sebi enakega. Veliko bolje, kot da se skrivaš. Če se ne počutiš v redu, tudi drugi težje pristopijo do tebe.
Pred tem pa ste igrali klasično odbojko, kajne? Ste imeli kako negativno izkušnjo?
Pravzaprav le eno. Ko je prišel nov trener, mi je bilo zelo jasno povedano, da odbojka ni za nekoga, ki nima dveh rok. Naj se ukvarjam z atletiko, plavanjem ali kakim tretjim športom, kjer roke niso tako pomembne. Potem me je začel dajati na stran na treningih in jih prilagajati zame, čeprav sem pred tem trenirala že nekaj let in bila kapetanka tudi v klubu.
A očitno sem bila tedaj že dovolj močna. Trenerju sem namreč povedala, da plačujem vadnino kot vsa druga dekleta, opravljam vse vaje in da sama najbolje vem, kaj zmorem in česa ne. Potem je bilo na neki način v redu, a nikoli več enako kot prej. To se je dogajalo v mlajših selekcijah. Potem sem se bolj vrgla v parašport.
Kako se je v zadnjih letih spremenil odnos do invalidov in športnikov invalidov?
Vsekakor je več zanimanja medijev, še posebej pred večjimi tekmovanji. Kot je dejstvo, da je ženski šport na žalost v večini manj gledan kot moški, drži tudi, da vzbuja šport invalidov manj zanimanja kot šport na splošno.
Za popestritev treningov pa nas, parašportnike, na trening povabi vse več športnih trenerjev, ker je to zanimivo za mlade. Velik premik se mi zdi, da se na takšen način spoznavajo s to različnostjo, ki je vseprisotna. Če ozavestiš mlade, je “rešena” tudi starejša populacija. Mladi so v zadnjem času šport invalidov vzeli kot nekaj normalnega, čeprav te besede nimam preveč rada, ampak še vedno se uporablja.
Kot da invalidi ne bi bili normalni …
Nekateri pravijo, da smo poškodovani. Ne, nisem poškodovana. Če bi bila, bi bila poškodovana invalidka.
V Črnučah je živahno
“Pri moških je to priljubljena in razširjena panoga, pri ženskah pa je razvoj malo počasnejši, pomembno je, da smo tudi tu aktivni,” pravi naša sogovornica: “Po mojih informacijah bo odbojka na mivki za parašportnike tudi del sredozemskih iger. Stvari se premikajo v inkluzivno-integracijsko smer, kar je super. Takšni turnirji so nujno potrebni. Samo s treningi šport ne bo zaživel.” Na tej povezavi najdete še več o turnirju.
Magistrirali ste iz psihologije. Med drugim ste motivacijska govorka, še zdaleč ne prva invalidna oseba, ki se ukvarja s tem. Kako ste se odločili za pot, da bi radi pomagali tako športnikom kot drugim?
Bilo je dokaj spontano. Sprva sem želela postati profesorica športne vzgoje. Po premisleku sem ugotovila, da to zame vendarle ne bi bila najbolj optimalna izbira. Nato sem se navdušila nad psihologijo kot predmetom. Za študij nisem imela druge alternative. Na prve paralimpijske igre sem se uvrstila kot zelo mlada (pri 18 letih, op. a.), ljudje so to “pograbili”, nikoli nisem imela težav z javnim nastopanjem.
Dobila sem vabila na vse več pogovorov. Začela sem sodelovati z Zvezo za šport invalidov Slovenije – Slovenskim paralimpijskim komitejem, in sicer pri projektu Paralimpijski šolski dan, na katerem smo mladim govorili o sebi in jim po svoje vlivali motivacijo. Drži, na ta način lahko nekaj daš že s tem, kar si, s pojavnostjo, odnosom. Če ti deljenje svoje zgodbe ne predstavlja težave, lahko pomagaš marsikomu.
Pri delu s športniki invalidi imam prednost, ker sem podobne situacije izkusila na lastni koži. Z lastnimi izkušnjami in psihološkimi orodji, ki sem jih usvojila med študijem, poskušamo manevrirati. Pomagamo drug drugemu, da smo boljši v praksi.
Kam si želite poseči?
Delo v psihologiji mi je zelo zanimivo. Čutim to poslanstvo. Zelo lepo je, ko tovrstno delo obrodi pozitivne sadove. Dolgoročni cilj je sodelovati z več športniki. A do tam vodi dolga pot. Treba si je ustvariti ime, da ti športniki zaupajo to res odgovorno nalogo.
Vaše veliko hrepenenje pa predstavljajo paralimpijske igre v Parizu, kajne?
Nekoč je bila Slovenija vodilna v Evropi in na svetu v odbojki sede. A panoga se je tako razvila, da je treba zdaj trenirati na profesionalni ravni, če želiš koga premagati. Na zadnjem svetovnem prvenstvu smo bile četrte, najboljša izmed evropskih ekip. To je pokazatelj, da delamo dobro. Pomladili smo ekipo. Seveda nam manjka igralk. Z desetimi več bi bila konkurenca večja. A četudi tega nimamo, smo vse na vso moč motivirane, da si zagotovimo vozovnico na paralimpijske igre v Pariz. Priložnosti in časa bo še dovolj.
