V obeh primerih se je dobro vprašati o razlogih, ki nas vodijo v to početje. Takšno početje namreč razkriva nefunkcionalnost zakonskega odnosa in potrebo po zaupanju.
V anglosaških deželah se je za staro prakso uveljavil nov izraz snooping (to snoop pomeni vohljati, vohuniti) in označuje skrivno preverjanje partnerjevega mobilnega telefona: sporočil, elektronske pošte, dnevnika klicev, galerije fotografij, družbenih omrežij, obiskanih spletnih strani … iz gole radovednosti ali zaradi dvomov.
Nekoč so prestrezali pisma, prebrskali pisarno, danes preletimo zaslon pametnega telefona, da bi našli sumljivo fotografijo ali sporočilo. Sum nezvestobe ni edini razlog. Tu so še zakončevi stroški, sporočila z obrekovanjem bližnjih, ogled pornografskih strani, preverjanje urnika in celo namestitev aplikacij za določanje lokacije nahajanja.
V francoskem časopisu Le journal du Geek je bila maja letos objavljena študija francoskega inštituta za javno mnenje. Pokazala je, da je preverjanje zakončevega telefona precej razširjeno: štirje Francozi od desetih so priznali, da so že brskali po zakončevem telefonu. Mlajše žene so bolj nagnjene k nadzorovanju moževe digitalne dejavnosti: 67 odstotkov žena, mlajših od 35 let, je izjavilo, da so to že počele.
Generacijski pojav
“Skrivno preverjanje telefona je generacijski pojav, vezan na pomembnost, ki jo je pridobil pametni telefon v vsakdanjem življenju mladih, nepogrešljivo komunikacijsko sredstvo, ki zajema bistvo njihovega zasebnega življenja (fotografije, sporočila, družbena omrežja). Največkrat se na skrivnem preverja zasebna sporočila,” pojasnjuje Louise Jussian, odgovorna za opravljeno študijo.
Marie-Claire de Laforcade, zakonska in družinska svetovalka v svetovalnici Raphaël, meni, da gre za skušnjavo, navzočo v vseh časih, in sicer obvladovati vse, kar zadeva drugega in njunega odnosa.
Želja, da bi vedeli vse o drugem, se je v današnjih časih z digitalnimi navadami le še poglobila in postala bolj potuhnjena. “Družbena omrežja jemljejo zasebnost,” poudarja. “Zasebnost vse težje spoštujemo, skoraj vse je objavljeno, deljeno. Vse je postavljeno na ogled. Meje zasebnosti pomikamo vedno globlje. Ali se sploh zavedamo, da je pametni telefon drugega del njegove zasebnosti?” se sprašuje.
Izraz potrebe
Brskanje po zakončevem telefonu brez njegove vednosti ni nedolžno početje. “Tega ne počnemo zgolj naključno,” opozarja Marie-Claire de Laforcade. Dobro se je vprašati po globljih razlogih. Zakaj to počnemo? Kakšen namen se skriva za tem početjem? Kakšni so izvorni strahovi? “Vedno obstaja nek razlog, še tako neutemeljen.”
V določenih primerih se dvom potrdi, sicer pa početje povzroči osebno prizadetost, ki vzbudi občutek negotovosti.
“V svetovalnici velikokrat slišim govoriti o strahu pred zapustitvijo. Brskanje po zakončevem telefonu je posledica želje po zagotovilu: ‘Da, res sem edini oziroma edina v tvojem življenju.'” V tem primeru je treba prepoznati to potrebo in se vprašati: pred čim se želim zavarovati? Obstajajo namreč boljši načini, s katerimi ugotovimo, ali smo ljubljeni.
“Brez zaupanja ni ljubezni,” je zapisal francoski književnik Musset. Posegati v zasebnost drugega brez njegovega dovoljenja uniči vez zaupanja, ki je nujna za obstoj zakona. Je obžalovanja vredna posledica želje po zagotovilu za vsako ceno. “Ali mi ne zaupaš?” ima pravico vprašati osumljeni in nadzorovani zakonec. Po tem je zelo težko znova vzpostaviti medsebojno zaupanje.
Vnovično zaupanje
Ključna je komunikacija v zakonu. Ali lahko zakoncu zaupam svoje dvome, strahove, potrebe? In predvsem potrebo po tem, da se čutim ljubljenega? Ali pozna moj jezik ljubezni, da bi odgovoril na to veliko potrebo vsakega človeka, da je ljubljen? Ali potrebujem več spodbudnih besed, daril ali nežnosti zakonca, da se prepričam o najini ljubezni?
Zakonec, čigar zasebnost je bila “napadena”, pa lahko vpraša drugega: kaj se dogaja med nama, da si si dovolil/a to storiti? Kaj pogrešaš?
V primeru, ko se s skrivnim preverjanjem razkrije laž ali nezvestoba, je zaupanje postavljeno na hudo preizkušnjo. “Ena sama laž uniči popolno zaupanje, ki je nekaterim celo temelj ljubezni,” je zapisal francoski književnik Balzac. Posledice za zakon so lahko resne in prizadetost globoka.
“Še vedno pomislim na to,” pravi Laura, ki je na začetku njunega zakona zalotila moža med gledanjem profilov žensk na spletni strani za zmenke. To se je zgodilo že pred leti, a rana ostaja. “Odpuščanje je možno, zaupanje se lahko znova vzpostavi, vendar so potrebni čas, iskrenost in zavzemanje za resnico, da lahko izrečemo: ‘Prizadelo me je, a ti odpuščam,'” poudarja Marie-Claire de Laforcade.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
