Lucija Poslek je žena in mama treh otrok. V prostem času se sama ali z možem Dušanom najraje odpravi v naravo, bodisi na sprehod ali pa samo na odmik od obveznosti. Ko ji čas dopušča, zelo rada bere, zato si z mislijo na to že med letom pripravi seznam knjig za proste poletne dni. Zelo rada ima sodobno duhovno ritmično krščansko glasbo, ki jo napolni in ji predstavlja molitev in slavljenje. “Ko oziroma če sem na poti, je to moj balzam za ušesa, občutek miru in zaupanja za vse, kar me še čaka v življenju,” pravi. S starejšima otrokoma tudi rada ustvarja v kuhinji.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zame je idealen začetek dneva takrat, ko se dobro in dovolj naspim. Jutra, ko lahko malo dlje spim ali se prebujam počasi in brez obveznosti, so zame najlepša. Posebno ob sobotah me mož in otroci večkrat kar pustijo, da malo podremam, in me pokličejo, ko je kava kuhana in zajtrk na mizi.
Sicer pa so mi jutra najprijetnejša takrat, ko se zbudim pred otrokoma, se v miru uredim in grem počasi zbudit še njiju – to je sicer zelo redko, ker se nam ponavadi zjutraj vedno mudi. In ko v jutranjem hitenju uspem še v nekaj minutah Gospodu izročiti svoj dan, je to moja mala zmaga.
2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
… se urejena počutim prijetno in samozavestno. V svojem telesu se dobro počutim in najraje se uredim športno, preprosto, udobno, ženstveno.
Všeč mi je tudi, ko z možem kak prost popoldan ali večer izkoristiva za naju. Takrat se rada še posebej ženstveno in čutno uredim zanj, za naju oba. Obema veliko pomeni, da si poveva, kaj nama je všeč pri drugem oz. kaj naju moti, in si s spodbudo, pohvalo, komplimentom o zunanji urejenosti izkaževa spoštovanje.
3. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Ob vseh obveznostih in hitrem tempu, še posebej ko se možu v službi veliko dogaja, se spodbujava in podpirava, saj veva, da bodo naporni dnevi mimo in bo prišel čas za naju.
Ne načrtujeva na veliko, všeč nama je spontanost in priložnosti, ki se ponudijo na hitro – tu se mi zdi pomembno, da jih znava izkoristiti; poletni koncertni večeri, trenutki za klepet in sprehod, ogled filma ali pa kakšna skupna športna aktivnost.
Še bolj od zgoraj naštetega pa se mi zdi pomembno čez dan večkrat objeti in poljubiti, pohvaliti drug drugega, ga občudovati, se skupaj nasmejati in biti potrpežljiv – to je tisto, kar se zapiše v srce in ohranja najin zakon trden, pripravljen na nove izzive.
4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …
… spoznavam, česa vsega sem zmožna. Če bi mi nekdo pred 10 leti rekel, kaj vse bom kot mama prestala in da bom še vedno jaz, bi zmajala z glavo, da ni šans, da vse to prenesem. V materinstvu spoznavam, kako neverjetne smo mame: močne kot levinje in prave bojevnice, ko gre za naše otroke. A hkrati krhke in nežne, zmožne popustiti in zaobiti pravilo, ki smo ga postavile pred minuto.
Vloga mame me oblikuje vedno znova in znova in hvaležna sem zanjo. Materinstvo me uči biti čuječa in prisotna tukaj in zdaj, hkrati pa čutim tudi veliko odgovornost.
5. Vaš sin Klemen se je rodil s hudo razvojno napako možganov. Kako je pri vas potekalo sprejemanje njegove diagnoze? Se je vaša vera omajala ali še bolj okrepila?
V začetku je bil šok in sem morala izjokati žalost, jezo, bolečino, razočaranje. Oba z možem sva vedela, da sama ne bova zmogla nositi takšnega bremena. V to svojo bolečino sva povabila sorodnike in prijatelje ter jih prosila za molitveno podporo. Takrat sva zelo močno čutila moč molitve – ko sama nisem zmogla, ko v bolečini nisva mogla začeti, so naju te molitve dvigale in dajale moči.
S sprejemanjem dane situacije se je najina vera krepila. V srcu sem čutila, da je Bog s posebnim namenom poslal Klemna v našo družino in še bolj sem se začela zavedati vrednosti vsakega življenja in da smo prav vsi tukaj na zemlji z namenom in poslanstvom. V navdih mi je bila zgodba Chiare Corbello Petrillo: Rojeni za večno življenje – resnična zgodba o ljubezni, veri in zaupanju v Božji načrt. Tako sem tudi sama prosila Gospoda, da mi da moči in ljubezni do Klemna in celotne družine, da bi zmogli sprejeti Njegov načrt.
Mnogi posamezniki nas še danes nosijo v svojih molitvah, za kar sem jim neizmerno hvaležna. Takšna situacija ni enkratna, ampak traja in je nenehen duhovni boj, ali prav ravnam, kaj bi še lahko spremenila, kako bomo pa to in ono, zakaj se dogaja ravno nam … v takih trenutkih me vera dviga in rešuje, da ne obupam.
6. S katerimi spoznanji odhajate domov, ko sina obiščete v bolnišnici, kjer je nastanjen?
Vedno znova od njega odhajam pomirjena in v zaupanju, da počnemo najboljše zanj in celotno družino. Toliko srčnosti in ljubezni, predanosti, kakovosti in strokovnosti, kot je prisotne v tej ustanovi, je zares neverjetno. Zelo hvaležna sem, da je ravno med temi ljudmi, da ima lahko tako kakovostno oskrbo in da v tihoti pričuje in govori svojo zgodbo.
S svojo prisotnostjo, ko ga vzamem v naročje, pa me Klemen vsakič znova nagovarja; kljub temu, da je hudo bolan in 24 ur na dan odvisen od pomoči, pa je 100-odstotno ljubljen, spoštovan in vreden biti med nami – tukaj je s prav posebnim namenom, ki nam bo razkrit šele v večnosti – v to upam, v to verujem. Bog ne obupa nad nami, tiho in ljubeče nas čaka. Vsakemu od nas je dana svobodna volja in vsak lahko izbere, kako in kaj. Tudi na napakah se učim in ko stremim k popolnosti, mi je Klemen v navdih, da ni popolnost tista, ki je vredna največ (čeprav se včasih tako zdi). Veliko več je vredna ljubezen do sebe in soljudi, spoštovanje, sprejemanje napak in pogumno soočenje z izzivi življenja, predvsem pa, da svoje bolečine in veselja delimo z drugimi – da smo si v navdih in oporo, da skupaj jokamo in se smejimo.
7. Že čez leto si pripravite seznam knjig, ki jih želite prebrati v poletnih mesecih, ko je nekoliko več časa za branje. Katera dela so se letos znašla na seznamu in jih še posebej priporočate?
Res je, čez leto nabiram ideje. A pozneje opazim, da me kakšna vrsta knjig ne prepriča več tako zelo in jo dam na stran ali zamenjam z drugimi, prav tako ne gledam na aktualnost, ampak na to, da me vsebina posrka vase.
Romane Tesse Afshar bi lahko prebirala vedno znova. Osvojili so me leta 2017 in od takrat naprej komaj čakam na nove. Za letošnje poletje sta mi ostala zadnja dva: Nilski dragulj in Skriti princ. Te zgodbe so zares polne upanja, globoke vere in navdiha za življenje.
Rada imam še resnične življenjske zgodbe, razna pričevanja in zgodbe navdiha, upanja in tudi kakšna lahkotna vsebina se najde. Tako me na knjižni polici čakajo še: Srce bije v dvojini, Vse je mogoče, Oči teme in najverjetneje še kakšna.
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Človekovo srce načrtuje svojo pot, a Gospod vodi njegove korake. (Pr 16,9)
9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Najraje se odpravim v naravo sama ali pa greva skupaj z možem. Sprehodi me umirijo, začutim hvaležnost za vse, kar me obdaja (za stvari in ljudi) in takrat sama s sabo predelam kakšne stvari, ki jih že dlje časa premlevam, jih izročim Njemu in prosim Svetega Duha, naj me vodi.
Tudi knjige z duhovno vsebino in razne življenjske zgodbe, preizkušnje mi dajejo moči in me navdajajo s pogumom, kaj vse ljudje zmoremo – čeprav so zelo boleče, so neverjetne in po tiho lahko samo občudujem te ljudi in neomajno ljubezen, ki jo je čutiti ob branju (na primer Rojeni za večno življenje, Dva koraka po mokri mivki, Poseben dan …).
Blizu mi je tudi slovenska in tuja sodobna duhovna ritmična glasba. Pesem, ki je hkrati tudi molitev in slavljenje, me zelo umiri. Veliko sem bila v bolnišnicah (s Klemnom in še prej s hčerko, ki je bila rojena v 25. tednu nosečnosti s 640 grami) in ko si tam v strahu, kaj ti bodo zdravniki povedali, ko brez moči lahko le čakaš, me je ta glasba dvigala. Velikokrat sem si jo predvajala in nato prepevala/molila otrokom, ob tem pa čutila neverjeten mir in zaupanje v Njegovo pot za nas.
Tudi doma si rada predvajam to glasbo pri raznih opravilih ali ko kaj ustvarjam – takrat prav opazim, da sem bolj sproščena in na neke trenutne življenjske situacije začnem gledati drugače. Skozi slavilno glasbo lažje izražam hvaležnost za vse, kar mi je podarjeno, in je kot priprošnja, da bi zmogla vztrajati na poti z Njim.
10. Biti ženska je lepo, ker …
… smo paleta vseh mogočih čustev in razpoloženj. Smo neskončno prilagodljive, a hkrati trmaste, da nas ne premakne prav nobena stvar. Brez besed lahko povemo ogromno in še več in za sočloveka smo pripravljene storiti marsikaj.
Rada sem ženska in hvaležna sem za to, brez nas bi svet bil resnično dolgočasen.
Ženska ženski
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
