Pridejo dnevi, ko imamo občutek, da nam nič ne uspeva. Težave v odnosih, stres v službi, neuspehi, luknje v družinskem proračunu, bolni otroci … Zdi se, da se je vse uperilo proti nam. Ko gredo stvari še na slabše, lahko pridemo do točke, ko začutimo, da preprosto ne bomo več zmogli. Vsega je preprosto preveč.
Vsi smo kdaj že imeli takšne dneve. Dneve, ki niso le skrajno neprijetni in nadležni, temveč celo fizično boleči.
Nekje sem prebral, da imajo Judje in Arabci, ki živijo v Sveti deželi, skupno besedo khalas: ta pomeni nekaj podobnega kot “konec je, dovolj, nehaj”. Uporabijo jo, ko imajo dovolj težav, ko imajo dovolj vsega.
Včasih tudi mi nekje v globini svoje duše s solzami v očeh izrečemo nekakšen khalas. Žal pa pridejo tudi obdobja, ko lahko resnično slabe trenutke doživljamo dva, tri ali še več dni zapored.
Hote ali nehote se lahko črna grenkoba začne prebijati v globine našega srca. Lahko nas zahrbtno in učinkovito zastruplja od znotraj, zaradi česar je žal zelo malo verjetno, da bomo naslednje dni dojemali kot boljše čase.
Ali obstaja kakšen način, da prekinemo ta začaran krog? Sam sem prepričan, da obstaja. Potrebujemo pa nekaj vztrajnosti in potrpežljivosti.
Težke molitve
Eden mojih najljubših svetnikov, Nikolaj iz Flüe, je govoril, kako nam Bog včasih nakloni takšno željo po molitvi, da “hrepenimo po njej, kot bi čakali na ples”. Pridejo pa tudi trenutki, ko se z Bogom pogovarjamo z največjo težavo in naporom.
Če sem iskren, imam tudi sam težave z molitvijo, ko me življenje resnično potre. Začne se tako, da se preprosto ne morem zbrati. Počutim se slabo. Zdi se mi, da sploh ne morem moliti. Nekateri ljudje priporočajo, naj ravno takrat slavimo Boga – in to tudi počnejo ter pozneje žanjejo sadove te resnično zahtevne molitve.
Nekateri ljudje se tudi v težkih trenutkih svojega življenja zmorejo zbrati in Bogu darovati spravne molitve. Ena od pobožnosti predvideva, da to počnejo vsako prvo soboto v mesecu. Pred kratkim se je moja prijateljica udeležila češčenja Najsvetejšega na prvi petek v mesecu. Ko sem odhajal iz cerkve, sem videl, da še vedno moli. Naslednji dan je prišla k bogoslužju prve sobote, vendar … z mavčno oblogo od stopala do kolena. Prejšnji dan si je ob odhodu iz cerkve zlomila nogo. Kljub temu je le nekaj ur po nesreči, verjetno še vedno v hudih bolečinah, prišla služit in darovat svoje trpljenje.
Sam bi na njenem mestu verjetno preskočil molitveno bogoslužje in se osredinil na bolečino zlomljene okončine. Jasno je, da ni pomembna sama oblika molitve, temveč naše stanje in odnos, zaradi katerih je bolj ali manj težka … ali preprosta.
Še vedno nisem sposoben iskreno častiti, ko se svet okoli mene podira. Poskušam pa nekaj malce drugačnega, kar mi je bolj všeč. Tudi to se mi ne zdi preprosto, vendar deluje.
Velike in majhne stvari, ki jih jemljemo za samoumevne
V trenutku, ko se je grenkoba dobesedno izlivala iz mene, sem dobil navdih: začni izgovarjati zahvalne molitve.
Ob tej zamisli je v meni vse zavrelo. Znašel sem se v črni luknji! Za kaj naj bom hvaležen?
Toda čez nekaj časa sem poskusil. Zahvalil sem se za to, da … imam streho nad glavo, imam kaj jesti, lahko hodim, vidim, imam svojo družino.
Seznam se je nadaljeval. In nemudoma sem spoznal: “Da, morda vse skupaj trenutno ni preveč rožnato, toda stvari, za katere sem se zahvalil, so resnične in dobre. In navsezadnje jih lahko tudi ne bi bilo! In potem bi šele imel resnične težave.”
V trenutkih treznega razmišljanja, ko se moja zagrenjenost in jeza nekoliko ohladita, mi pride na misel, da večina mojih težav živi v moji glavi. In to življenje ni vedno logično in urejeno. Zato se vrnem k dejstvom, ta pa so naslednja: danes sem pojedel dobro kosilo, nekdo me je pohvalil, varno sem prišel v službo, lahko sem plačal račune …
Zahvalna molitev
Počasi, ne takoj, sem se naučil zahvalne molitve za velike in majhne stvari. Kot sem že dejal, to ni enostavno. Toda postopoma sem vsak večer poskušal najti nekaj stvari, ki so bile tisti dan res dobre. Nato pa sem začel širiti svoj seznam in našel še več razlogov za hvaležnost!
Nekega večera sem v roke vzel rožni venec. Zmolil sem očenaš, nato pa sem na vsaki jagodi za zdravamarijo navedel eno stvar, za katero sem se želel tisti dan zahvaliti Bogu. Med posameznimi desetkami sem zmolil slavo in na koncu še zdravamarijo.
Na ta način sem našel 50 stvari, ki so bile tistega dne dobre. V zadnjem času poskušam tako moliti vsak dan. Končno se mi je posvetilo, koliko čudovitih stvari se zgodi čez dan. Vsaka jagoda rožnega venca je seme dobrote, ki ga naberem v skledo, na koncu pa vidim, koliko se je nabralo vsega skupaj.
Tudi kadar je dan težak, od ljubečega Boga prejmem veliko dobrega.
Ali boste zmogli vsak dan najti 50 darov od Boga Očeta? Seveda boste! Le poskusiti morate.
Morda se boste nekega dne začeli zahvaljevati tudi za težke stvari, toda to je že višja stopnja. Sam te še vedno ne obvladam.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
