Počitnice so mimo, novo šolsko leto je tik pred vrati. Po malem se ga veselimo, po malem nas skrbi – kako bomo vsi skupaj kos izzivom, ki nas čakajo; bo šlo vse tako, kot mora iti, bomo znali najti načine, da se težav konstruktivno lotimo … V čem nas bodo otroci med šolskim letom najbolj potrebovali? Kako smo jim lahko najbolj v oporo, pa ne v smislu potuhe ali pretiranega zaščitništva, ampak da jim nudimo tisto, kar je najpomembneje?
Žal, otrokom moramo težiti
Neprijetna, a nujna naloga staršev (ki je v resnici nihče ne mara) je ta, da moramo otrokom “težiti”. Postavljati meje, jih tudi preverjati, se pogajati in ne popustiti, biti dosledni in primerno zoprni, če je kaj resno narobe. Seveda se otroci proti temu upirajo, a v resnici jih to pomirja, jim nudi občutek varnosti, saj razumejo, da nam zanje ni vseeno in da v tem svetu vladajo neka pravila.
Dom naj bo kraj varnosti in topline
Zavedati se moramo, da so naši otroci takrat, ko so “tam zunaj” v svetu, nemalokrat izpostavljeni kar precejšnjim izzivom. Svet je dandanes poln nasprotujočih si informacij, lažnih “prerokov”, takšnih in drugačnih preizkušenj. Zato je prav, da jim doma, v družinskem okolju, nudimo trdnost in varnost; preprosto vzdušje, v katerem je dom zanje varen pristan, kamor se lahko vračajo iz nemirnega sveta in kjer so vedno dobrodošli.
Naj poznajo svoje dolžnosti in jih tudi izpolnjujejo
Otroci od nas ne potrebujejo pretiranega zaščitništva in ne pretiranega poudarjanja njihovih pravic. Morda bi včasih celo potrebovali, da jih malo bolj spominjamo na njihove dolžnosti. Čeprav se poudarjanje pravic in zavijanje v vato na prvi pogled zdi bolj prijazno in dobrosrčno, pa jim s tem delamo krivico. Prav je, da poznajo svoje dolžnosti (ne le šolskih, pač pa tudi doma), jih spoštujejo in zanje prevzemajo odgovornost. To jim bo dalo občutek zadovoljstva in izpolnjenosti.
Ati, ne potrebujem novega telefona, ampak to, da si rad z mano!
Vse prevečkrat se starši želimo otrokom oddolžiti za trenutke, ko jim nismo (dovolj) na voljo, pa naj bo to zaradi službenih ali drugih obveznosti in razlogov. A kaj, ko iščemo napačne načine za to. Materialne dobrine in priboljški različnih vrst morda na kratek rok delujejo kot zasipanje z ljubeznijo, a zaradi njih ni naš odnos z otroki nič boljši. Dosti bolj dragoceno je, če si namensko vzamemo čas zanje in jih odpeljemo na izlet, na igrišče ali na kakšen drug način skupaj preživljamo čas. Saj vsi vemo, da je dandanašnji čas najbolj dragocena dobrina.
Kaj pa, če ima učitelj(ica) prav?
Ko se v šoli pojavijo težave, starši pogosto ogorčeni skočimo kvišku in se zaobljubimo, da bomo “že uredili ta nesporazum z učiteljico”. Sploh ne priznamo možnosti, da je morda otrok v šoli res nemiren, da je naredil kaj, česar ne bi smel, in da ga učiteljica nima na piki, pač pa gre morda res za neke vrste težave pri njem.
Pa vemo, kaj s tem, ko se vedno postavimo na otrokovo stran in diskreditiramo učitelja, sploh naredimo? Otroku sporočamo, da tudi mi učiteljice ali učitelja ne spoštujemo in da je/ga tudi njemu ni treba spoštovati. Otrok je s tem v zoprni poziciji, saj ne zaupa več v učitelja kot v avtoriteto, to pa je nujno za kakovosten učni proces in lep odnos med njima.
Pod črto – bolj kot vse nove torbe, nove telefone in neštete popoldanske aktivnosti otroci med šolskim letom od nas, staršev, potrebujejo veliko ljubezni, pa tudi trdnosti in reda. Omogočimo jim to in z malo sreče bo prihajajoče šolsko leto lepo, polno novih znanj, spoznanj in veselja.
Za nekaj odličnih uvidov v vzgojo, ki nam bodo prišli prav tudi ob začetku novega šolskega leta, si oglejte oddajo Reflektor s Sebastjanom Kristovičem z zgovornim naslovom: Kako vzgajati?
