“Čustveno zreli starši res ne potrebujemo odvetnikov, ki bi jih vodili v šole”

Lara Romih je Primorka, natančneje Istrijanka, zato ima, kot pravi, trmo in delavnost v krvi. Z možem Boštjanom sta si dom ustvarila v okolici Ljubljane in imata tri otroke, poklicno pa je že več kot 20 let predana arhitekturi.

Rada potuje, odkriva in se izobražuje na področju osebnostne rasti. Priznava, da pogosto želi biti z glavo v prihodnosti, zato ji je v izziv biti prisotna tukaj in zdaj. Rada kuha, peče in v svojem domu gosti prijatelje. Potem ko je zaradi materinstva svojo strast do petja dala na stranski tir, jo je v zadnjem obdobju spet obudila s prepevanjem v ženski zasedbi Ladies First.

Ob začetku šolskega leta smo ji kot predsednici Zveze aktivov svetov staršev Slovenije zastavili tudi nekaj vprašanj, povezanih s šolo.

Preberite še:“Ko fotografiram, se mi izostri pogled za lepo, zanimivo, divje, tudi za tisto manj očitno”

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Poleti se dogajajo taki dnevi. 🙂 Idealno je bujenje brez budilke. To pomeni želeno spokojnost že takoj na začetku dneva, saj bo naslednjih 16 ur kar adrenalinskih. Nisem kavopivec, zato sem povsem zadovoljna s kozarcem tople vode in brez zajtrka. Ja, kraljevski obrok je pri meni le izjema. Imam malo drugačno logiko, ki mi zelo ustreza. Glede na moje “negibanje” se zavedam, da potrebujem manj kot včasih. Zato počakam, da sem resnično lačna, in takrat z veseljem jem, pa čeprav je to šele opoldne ali pozno popoldne. Tudi to, da nimam časa za prehrano, mi kar prav pride. 🙂

Kdaj pa kdaj izpeljem tudi meditacijo, ko grem v čas tukaj in zdaj in se moj svet za 10 minut ustavi. To mi naravna kompas nazaj na sever. 🙂

Nisem jutranji tip; raje vlečem svoje življenje v nočni čas in zjutraj skušam raztegniti minute v sladek podaljšan spanec. Me pa zjutraj žene pokonci veselje do projektov, ki so se mi ponoči pletli po glavi, in komaj čakam, da jih prelijem na papir.

Preberite še:“Človek ti lahko veliko da, samo poslušati ga je treba”

Fotografija je last Lare Romih

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Tukaj sem kar malce klišejska, saj želim biti urejena ali pa neurejena le zase. Ker imam biro znotraj naše hiše, pridem kdaj pred računalnik, še preden dobro odprem oči, včasih pa tudi povsem urejena, kot da bom čez minuto stopila na oder življenja. Uredim se vedno po trenutnem navdihu, raje manj kot več, in toliko, da sem si všeč.

Kozmetična industrija od mene nima kaj veliko, saj jo uporabljam minimalno. Nimam protokolov, nimam maž, nimam kreme z zaščitnim faktorjem itd. Morda se zaradi “ištrijanske” trme nisem nikoli predala lepotnim standardom. Ljubše mi je bilo biti samosvoja. Dandanes si že tudi rečem: Dobra si, lahko si neskončno ponosna nase! Lastna potrditev ima izjemno moč in lepoto. 

Preberite še:“Ko stremim k popolnosti, mi je Klemen v navdih, da ni popolnost tista, ki je vredna največ”

3. S katerimi izzivi glede šolskega sistema se kot predsednica Zveze aktivov svetov staršev Slovenije največkrat soočate?
V osnovnošolskem izobraževanju je trenutno izzivov resnično veliko. Kar nakopičili so se v zadnjem letu, da včasih ne veš več, kaj bi vzel v roke. Najprej bi bilo potrebno globoko zavedanje, da smo starši, učitelji in ravnatelji na isti barki. In na tej barki je spoštovanje sočloveka prvo! Šele ko kultivirano izmenjujemo mnenja, se lahko skupaj odločamo za boljše naših otrok. In to ne na družbenih omrežjih, ampak za mizo, s pogledom v oči.

Potem je tukaj sistem kakovosti, ki ga naše šolstvo resnično pogreša že nekaj desetletij. Dokler tega ne vzpostavimo, je skoraj nemogoče urejati učne načrte ipd. Sistem kakovosti pomeni, da moramo v šole dodati sistemsko urejen zunanji nadzor v smislu rednega spremljanja šol in izmenjave dobrih praks.

Preberite še:Starši, dajte otrokom malo miru

Sicer je pa daleč najbolj praktično reševati težave v šolskem prostoru na mikro nivoju, dnevno in sproti. Vemo in vidimo, da kakovosten kader učiteljev in ravnateljev to zna in zmore, in to vedno z roko v roki s starši.

Učitelji, ki imajo avtoriteto, so tisti, ki znajo prisluhniti, imajo resnično radi vse otroke, jih motivirajo z lastnim zgledom in vpeljujejo v šolski sistem sodobne principe poučevanja ter so otrokom blizu na več nivojih. V takih učilnicah se ustvari na stotine malih dobrih praks, ki jih je treba samo še prenesti naprej. Kakovosten šolski kader to zna, ni jim treba čakati na nove učne načrte, na spremembo sistema. Ta čas gredo generacije in generacije otrok mimo.

Preberite še:“Otrok naj prevzame odgovornost za svoje šolsko delo, starši pa ga pri tem podpirajmo”

4. Kakšen nasvet bi dali vsem staršem pred začetkom novega šolskega leta?
Čustveno zreli starši res ne potrebujemo odvetnikov, ki bi jih vodili v šole. Kot odgovorni odrasli bi morali pravi čas reševati manjše nesporazume, še preden ti eskalirajo. Stopiti korak nazaj je zagotovo pravi način obnašanja. V zadnjih letih sem slišala in videla veliko individualnih zgodb, kjer prihaja do resnih trenj med starši in šolo. Imenovalec vsem je praviloma isti: pomanjkljiva komunikacija od samega začetka, nerazumevanje drug drugega in zato nazadnje ostro zastopanje svojih pogledov.

Zato pravim, da najprej stopimo korak nazaj, da bomo potem lahko stopali naprej. Praktično nihče ne želi nič slabega našim otrokom, tudi šola in sistem ne, je pa res, da imamo različne poglede, kako to udejanjati. 

Preberite še:Pet nasvetov za uspešen skok v novo šolsko leto

5. Kateri projekt vam je v vseh letih dela kot arhitektka prinesel največ zadovoljstva? 
Veliki večini mojih projektov je skupna hvaležnost strank. Stranke, ki ti zaupajo, ki dovolijo, da so vodene, so na koncu preprosto presrečne. Ti na drugi strani pa ne razumeš dobro, zakaj je tako, saj samo delaš, kar znaš delati. Res je, da smo arhitekti neke sorte režiserji življenj. Mi kreiramo, kako se bodo uporabniki premikali po prostoru, kje bo kaj postavljeno, kam bodo gledali … Zato gre za pomembno nalogo.

In ko se vse poklopi, je obojestransko zadovoljstvo ogromno. To veš po tem, ko se stranke vračajo in s seboj pripeljejo še svoje prijatelje, nove stranke. Tako posel preraste v eno veliko družino, saj oboji poznamo tudi kakšne posebnosti drug drugega. Življenja se prepletejo.

Preberite še:“Mož in jaz se zmeraj šaliva, da bi morala na ločene počitnice, ker sva preveč skupaj”

Kot projekt, ki mi je v največje zadovoljstvo, bi izpostavila enega, ki je bil videti najbolj nemogoč. Hiša, stara skoraj 100 let, lesena, statično izredno osiromašena, praktično “za podret”, mi pa v popolno prenovo (ostala je samo nosilna konstrukcija) in to ob izjemo kratkih rokih in z izjemno malo denarja.

Kuhinjo so že izdelovali, pa nismo imeli niti še “pobandažirane” stene. Dobesedno smo čarali in v osmih tednih preselili lastnike v nov dom. To je možno le, ko ti investitor zaupa, ti preda ključe hiše in imaš ob sebi še tri strokovnjake: statika, nadzornika in mojstra(e), ki se jim prav tako kot tebi zdi tak projekt malce nor in nemogoč. 🙂 A taki se navadno najdemo in zato lahko snujemo izjeme zgodbe, ki nas navdihujejo. 

Preberite še:Zgodba o najbolj slavnem slovenskem arhitektu

6. Pari, ki se lotijo gradnje hiše, verjetno prav kmalu občutijo stres zaradi zapletov in nepredvidljivih situacij. Kako si lahko olajšajo to obdobje, da ob tem ne bi preveč trpel njihov odnos?
Tu in tam pride do resnih napetosti, tako da smo projektanti nemalokrat v vlogi mediatorja ali družinskega terapevta. Stranke na začetku vedno opozorim, da bo potrebno sprejeti deset tisoč odločitev in ob vsaki se ne bo dalo parlamentirati v nedogled. Tako jih malce pripravim na stres, ki največkrat vendarle pride. 

Najboljši nasvet pa je, da je to konec koncev samo objekt s stenami in streho in zagotovo manj vreden kot dobri medsebojni odnosi. Vse v arhitekturi se da še spremeniti in nič ni tako življenjsko pomembno, da se ne bi dalo rešiti po mirni poti. Torej, ne jemati tega – sicer najdražjega – projekta v vašem življenju, kot da gre za biti ali ne biti. Druge stvari v življenju so bistveno bolj pomembne. 

Preberite še:Kaj lahko storimo, da ob gradnji hiše ne bomo podirali zakonskega odnosa?

7. Po več letih ste spet obudili strast do petja. Kaj vam pomeni glasbeno udejstvovanje?
Glasba, zvok, ritem … to je zdravilo in pika. Samo pomislimo, kako nam že ena melodija med vožnjo z avtom spremeni razpoloženje, pa smo bili še minuto pred tem jezni ali žalostni. Premalo se poudarja zdravilni pomen glasbe. Zame je zadnja leta to prava odrešila bilka. Petje je ena na ena enako veselju, radosti, odprtosti duha, hvaležnosti … in to skušamo me (Ladies First) prenesti naprej. Brez hude filozofije: jaz sem srečna, ker pojem, ti srečen, ker poslušaš, ali še bolje, poješ zraven. 

Preberite še:Glasbena skupina Boom: “Prijateljstvo nas rešuje tudi na odru”

Fotografija je last Lare Romih

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Do sedaj mi je bilo prizaneseno z velikimi preizkušnjami. Nekako uspem jadrati med vsem skupaj. Verjetno pomaga, da se močno zavedam svoje minljivosti in tega me ni strah. In to, odkar vem zase. Zavedam se tudi, da me morda še čaka kakšna večja preizkušnja kot konec koncev vsakega. Delati si skrbi vnaprej nima smisla, probleme bomo reševali, ko pridejo.

Sem pa izjemno hvaležna za svoje otroke, za možnost biti mama. Res je, da nisi nikoli pripravljen na starševstvo, tudi če prebereš vse knjige. Vsak od nas je unikaten in se bo drugače odzval, zato je ta izkušnja tako izjemna, ker je samo tvoja.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Zadnje leto je to misel: Kmalu se dobimo punce na vaji in spet se bomo smejale do solz in čez, vmes pa prešerno prepevale. 

Preberite še:“V trenutkih, ko sem slabe volje, mi pomaga objem”

10. Biti ženska je lepo, ker …
… smo izjemne čaroBnice! Tiste, ki smo že malce ven iz otroških plenic, polne izkušenj in modrosti, ki smo našle svoj mir, svoj sever, tiste smo že postale popolne v svoji nepopolnosti in v 21. stoletju nam tega ne more vzeti nihče. 

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.