Julia je odraščala v verni katoliški družini: njena starša sta njej in njenim šestim sorojencem pomagala, da so Jezusa vedno postavili na prvo mesto. Živeli so v neposredni bližini svoje župnije v predmestju Čikaga in Julia je imela možnost, da je lahko pogosto zahajala v domačo cerkev.
“S prijatelji smo se srečevali pri jutranji maši, pred začetkom pouka, in ko so v župniji odprli kapelo, kjer je bilo mogoče neprekinjeno 24-urno češčenje Najsvetejšega, sem lahko kadarkoli prišla in pozdravila Jezusa,” je povedala v pogovoru za Aleteio.
Julijina družina je redno zahajala v cerkev tudi ob sobotah popoldne, ko so imeli rezervirano uro za češčenje in je vsa družina skupaj preživljala čas v molitvi.
“Jezusova navzočnost je bila tolažeča stalnica v mojem življenju,” je pojasnila Julia. “Ko sem klečala pred Najsvetejšim, nikoli nisem niti za trenutek podvomila, da klečim pred Osebo, ne zgolj znamenjem.”
Bolezen ji je odvzela vso moč
Julijino zdravje nikoli ni bilo odlično, v najstniških letih pa se je močno poslabšalo.
Po obisku številnih zdravnikov in obsežnih testiranjih so ji diagnosticirali sindrom posturalne ortostatske tahikardije (SPOT) ali neprekinjenega porasta srčne frekvence: gre za motnjo živčnega sistema, ki vpliva na srčni utrip in krvni tlak.
“Če sem predolgo stala ali sedela pokonci, mi je vsa kri odtekla iz glave, zaradi česar sem izgubila zavest,” je pojasnila.
Julijino stanje se je tako poslabšalo, da je za pomoč pri hoji potrebovala hoduljo, pozneje pa celo invalidski voziček in stalno navzočnost medicinske sestre, ki ji je pomagala v žile odmerjati potrebna zdravila.
“Moje življenje je bilo zdravniški pregled za pregledom, zdravilo za zdravilom,” je povedala. Zaradi bolezni je bila nenehno priklenjena na posteljo, medtem ko so se njeni prijatelji in vrstniki odpravljali na študij in iskali svojo poklicno pot. “Na neki način sem bila v šoli tudi jaz — v šoli križa,” se je spominjala.
Čudežno ozdravljenje
1. aprila 2017 je Julia z družino odšla v kapelo češčenja k redni sobotni molitveni uri. Ker ni mogla sedeti pokonci v klopi, je ležala na telovadni podlogi v zadnjem delu kapele. Tistega dne se je zgodilo nekaj neverjetnega.
“Že prej sem molila za ozdravljenje, vendar je bil odgovor vedno zelo jasen: ‘Ne še.’ Tokrat je bila moja molitev drugačna. Bil je prvi april. Ker vem, da ima Jezus smisel za humor, sem ga prosila, ali bi mi kot prvoaprilsko potegavščino podelil dramatično ozdravljenje, da bi ljudi osupnila, ko bi bila nenadoma zdrava. Na moje neizmerno presenečenje je bil za!”
Sprva se ni počutila nič drugače in ni poskusila hoditi, da ne bi padla. Prosila je za potrditev, da je to, kar je slišala, res od Boga, da ni le njen um, ki ji govori, kar je želela slišati.
Jezusa sem prosila: “Vem, da zunaj Stare zaveze tega ne počneš pogosto, ampak če sem res ozdravljena, ali bi mi lahko poslal dejansko slišen glas, ki bi mi povedal, da lahko vstanem in se premikam?” Rekel je, da bo, vendar v tistem trenutku zunaj svojega srca še nisem slišala ničesar.
Ko je bil čas za odhod, ji je mama v šali šepetaje navedla besede iz Evangelija po Janezu (5,8): “Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!” Julia je vedela, da je to njeno znamenje.
“Zvila sem svojo podlogo, pokleknila in ‒ na precejšnjo osuplost svojih staršev ‒ začela hoditi proti domu. Bilo je le nekaj ulic, toda običajno me je povsem izčrpala že hoja po sobi. Celotne poti proti domu naj torej nikakor ne bi zmogla! Mama je hodila ob meni, pripravljena pomagati, če bi bilo treba, oče pa nama je sledil v avtomobilu, saj je pričakoval, da bom potrebovala prevoz. Povedala sem jima, da to ne bo potrebno. Bila sem ozdravljena!”
Presenečenje za vse
Julijino nenadno ozdravljenje je bilo veliko presenečenje za njene fizioterapevte in zdravstveno osebje. “Naslednjih nekaj dni je bilo precej zabavnih,” je dejala in se spominjala presenečenih obrazov okoli sebe. “SPOT je bolezen, ki nikoli ne izgine tako nenadoma, zato je bil to vsekakor čudež.”
Julia se je kmalu vrnila v plesni studio: ples je njena strast, ki jo je morala zaradi bolezni opustiti, zdaj pa je lahko pomagala pri uvajanju programa za plesalce z različnimi invalidnostmi ‒ “program, po kakršnem sem hrepenela, ko sem bila sama bolna”.
Julia se danes odlično počuti in ljudem želi posredovati pomembno sporočilo:
“Čudeži niso omejeni na svetopisemske čase. Isti Jezus, ki je ozdravil hromega človeka v Evangeliju po Janezu (5,8), je segel onkraj časa in mi po svoji resnični navzočnosti v evharistiji podelil enak blagoslov. Nadvse sem mu hvaležna, da me je ozdravil bolezni, zaradi katere sem bila priklenjena na posteljo! Bog je resnično dober!”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
