Cerkev svetega Bartolomeja in svete Tekle (bolj znana kot cerkev svete Tekle) je župnijska cerkev v mestu Sitges, znanem (in precej starem) obmorskem mestecu na obrobju Barcelone v Španiji. Medtem ko začetki mesta segajo vse do pozne antike (izvirno ibersko naselbino so Rimljani zavzeli v 1. stoletju pred Kristusom), je bila cerkev zgrajena šele v 17. stoletju. Odtlej je doživela številne spremembe. Njena asimetrična silhueta na majhni pečini s pogledom na Balearsko morje je ena najznačilnejših podob mesta.
Cerkev, zgrajena v značilni baročni maniri s tremi ladjami in polkrožnim obokom, stoji na istem mestu, na katerem sta stali že dve nekdanji cerkvi, ena romanska in druga gotska. Žal se je večina podatkov o teh dveh cerkvah izgubila veliko pred začetkom gradnje te nove cerkve.
Gradnja sedanje cerkve se je začela leta 1665 in končala leta 1672. Enega od dveh zvonikov so zgradili dve leti pozneje, vendar so zvonove in uro namestili šele leta 1868, ko so podrli staro mestno uro. V 19. stoletju je bila zgrajena kapela Presvetega zakramenta, drugi zvonik pa je bil obnovljen.
V cerkvi je več oltarnih slik, ki so delo različnih umetnikov, tako krajevnih kot neapeljskih. Večina je baročnih, nekatere pa izvirajo iz pozne renesanse. Morda še bolj presenetljivo (in dokaz, da so tam nekoč stale starejše cerkve) pa je, da sta pod korom gotski grobnici iz let 1317 in 1322.
Kdo je bila sveta Tekla?
Apostolska dela Pavla in Tekle so besedilo iz 2. stoletja, ki je del Apostolskih del sv. Pavla (enega najbolj znanih apokrifnih del), vendar je krožilo tudi ločeno. Iz besedila lahko sklepamo, da je bila Tekla mlada plemenita devica iz Ikonija, ki se je spreobrnila v krščanstvo in je sledila apostolu Pavlu.
V besedilu je zapisano, da je Tekla tri dni sedela ob oknu in poslušala Pavla. Njeno družino je začelo skrbeti, da bo Tekla sledila Pavlovim naukom – kar je nazadnje tudi storila. Obrnili so se na krajevne oblasti, da bi kaznovale Pavla, ker je “povzročil, da se device ne želijo poročiti”. Pavla so poslali v zapor, kjer ga je Tekla obiskala. Ker ga ni hotela zapustiti ter se vrniti k materi in zaročencu, je moral Pavel zapustiti mesto, Tekla pa je bila obsojena na smrt.
V nadaljevanju je zapisano, da je bila Tekla čudežno rešena pred sežigom na grmadi. Nato je pred Ikonijem srečala Pavla in z njim odpotovala v sirsko Antiohijo. Tam jo je neki plemič poskušal posiliti. Tekla se mu je uprla, zaradi česar so ji sodili zaradi napada. Obsojena je bila, da jo pojedo divje zveri, vendar je bila znova rešena: ženske zveri, predvsem levinje, so jo zaščitile pred moškimi napadalci. V areni “se je krstila”, tako da se je vrgla v bližnje jezero.
Tekla se je pridružila Pavlu v Miri, nato pa je sama potovala, dokler ni prispela v Selevkijo. Po nekaterih različicah apokrifnih Apostolskih del naj bi tam v jami živela 72 let.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
