“Ljubezen je človekova temeljna strast. V njem je povzeto vsako človeško čustvo,” je zapisal ameriški škof Fulton J. Sheen, ki je veliko razmišljal o pomenu ljubezni v življenju človeškega bitja. Trdil je, da ljubezen omogoča izpopolnitev človeka in ga spodbuja dajati ljubezen drugim.
Da bi bili dajalci ljubezni, je najprej potrebno intimno srečanje s Kristusom. Za to srečanje mora duša iti skozi različne faze, ki ustvarjajo večjo bližino z Ljubljenim in Njegovimi otroki.
“Nihče ne more pravilno ljubiti, če ne ve, zakaj živi.”
Svet želi, da verjamemo, da je dovolj imeti ljubezen do sebe, človeško ljubezen. Vendar pa srce nikoli ne bo zadovoljno s tem, kar je oseba sama.
Ta občutek dokazuje, da človeška narava sama po sebi ne more izročati ljubezni, če ne prihaja od tistega, ki jo je ustvaril. Če bi bili ljudje ustvarjalci ljubezni, jim ne bi bilo treba biti z drugimi, ker bi že sami dosegli popolnost.
4 faze
Preberite si faze, skozi katere mora iti po Fultonu J. Sheenu duša pri odkrivanju Kristusove ljubezni:
- “Duša začne z ljubeznijo do sebe, vendar kmalu vidi svojo lastno neustreznost in spozna, da je to češčenje sebe brez Boga kot ljubezen do sončnega žarka brez sonca.”
Na tej stopnji se oseba začne v svojem srcu spraševati, kako ljubiti. Kljub temu da išče rešitve, jih ne najde, ker se ne more zadovoljiti. Spozna, da Ljubezen izvira iz nečesa večjega, in se začne osredotočati na Kristusa.
- “Boga ne ljubimo zaradi njega samega, ampak zaradi dobrin, ki jih zagotavlja. Na tej stopnji se pojavijo prošnje, ker je Bog ljubljen v zameno za dobrote, ki jih daje.”
Človeško bitje teži k iskanju lastnega udobja in znotraj njega je “dobro”, saj je to tisto, kar koristi duši. V tej drugi fazi oseba priznava, da se ne more braniti pred življenjskimi preizkušnjami. Zato pa v Bogu najde vir želja, za katere lahko prosi in od katerih ima koristi.
- “Boga ljubimo zaradi njega samega in ne zaradi nas. Duša se bolj zanima za Ljubljenega kot za to, kar Ljubljeni daje.”
Z večjim poznavanjem Boga duša ve, da ves čas potrebuje svojega Stvarnika. Neha razmišljati o tem, kako poseduje Kristusovo ljubezen, ampak kako se bo Kristusovi ljubezni prepustila. Tako kot zaljubljen mladenič poskuša poznati vsako podrobnost o ljubljenem dekletu, osebo privlači Kristusova lepota in želi vedeti več, da bi ga lahko bolj intenzivno ljubila.
- “Zadnja faza je tista redka okoliščina, da je samoljubje popolnoma opuščeno in predano iz ljubezni do Boga.”
To je najtežja faza, vendar je idealna. Dosegli so jo svetniki, kot so sveti Frančišek Asiški, sveta Terezija Jezusova in drugi ljudje, ki zapustijo vse svoje življenje, da bi jih prepoznali kot Božje otroke in Božje orodje.
Človek takrat živi v edinosti s Kristusom. “Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.” (Gal 2,20)
Te faze, skozi katere človek prehaja iz ljubezni do Boga, so nepogrešljive za dosego svetosti. Vsi ljudje ne gredo skozi ta proces hkrati ali v enakih okoliščinah, ampak je ta pot za vsakega drugačna. To je pot, po kateri gre duša, da bi spoznala Ljubljenega.
Ne glede na to, v kateri fazi je duša, ima vedno možnost, da gre naprej.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
