Dokler se nisem poročila, sem se imela za precej dobrega človeka. Ko sem bila samska, sem bila tako empatična, tako požrtvovalna in tako prijazna (in seveda zelo skromna). Toda v prvih letih zakona sem počasi začela spoznavati, kako egocentrična, nestrpna in polna napuha sem lahko v resnici.
Ko sem lahko ljubila druge ljudi v času in na kraju, ki sta mi ustrezala, in se nato umaknila v svoj prostor in svoje interese, sem se zdela precej velikodušno dekle. Težko je opaziti svoje napake, če nisi odgovoren nekomu drugemu. Večina rasti, ki sem jo doživela v zadnjem desetletju, se je zgodila v okviru mojega zakona in starševstva.
Ustvarjeno za skupnost
To ne bi smelo biti presenečenje. Vse v naši veri kaže na to, da nas je Bog ustvaril za skupnost – od trenutka, ko je Bog ustvaril Evo, do njegovega učlovečenja v človeški družini. Izkazalo pa se je, da so to dejstvo zaznale tudi raziskave na področju nevroznanosti.
Brala sem knjigo Amy Banks Žična povezava (Wired to Connect) in zanimivo je bilo spoznavati študije, ki kažejo, kako pomembni so medčloveški stiki in odnosi za naše zdravje in občutek zadovoljstva.
Opica vidi, opica dela nevrone
Na začetku knjige Banksova obravnava študijo iz leta 1998, ki sploh ni bila osredotočena na človeške odnose, temveč na določeno področje v možganih opic. Ko opica iztegne roko, da bi nekaj zgrabila, se v tem predelu možganov sprožijo določeni nevroni.
Nekega dne se je v laboratoriju zgodilo, da je raziskovalec, ki je stal pred opico, segel po nečem. Opica je bila negibna, vendar so se v njenih možganih sprožili isti nevroni, kot bi se, če bi opica sama segla po predmetu. To presenetljivo dejstvo je raziskovalca in njegovo ekipo spodbudilo k preučevanju pojava zrcaljenja.
Izkazalo se je, da imamo tudi ljudje zrcalne nevrone. Raziskava je pokazala, kako zelo povezani smo, ne da bi se tega sploh zavedali.
Ustvarjeni za povezavo
Ves čas nezavedno posnemamo in prevzemamo vse, kar počnejo ljudje okoli nas. Nekaj časa je bilo v modi prepričanje, da je za duševno zdravje in zrelost potrebna neodvisnost za vsako ceno (vključno s prekinitvijo vezi s starši in družino ali vzpostavitvijo močnih, neprehodnih meja), vendar Banksova knjiga opozarja na sodobnejše raziskave, ki razkrivajo našo potrebo po povezanosti, če se je zavedamo ali ne. Tako so naši možgani sestavljeni, tako smo bili ustvarjeni.
To je zelo splošen povzetek zelo zapletene teme, vendar sem iz knjige potegnila tudi nekaj osebnih sklepov, ki bi jih rad delila z vami.
Vlaganje v odnose
Čeprav so odnosi včasih težki, mi bo več vlaganja v vsakodnevne odnose bolj pomagalo, kot če bi se jim izogibala. Lepota mojega zakona je v tem, da me poganja v odnos, ki mi pomaga rasti s številnimi vsakodnevnimi, vgrajenimi izzivi in priložnostmi.
Seveda se še vedno velikokrat raje izognem interakciji, kot da bi se ukvarjala z njo – v svojem zakonu in z drugimi. Naš Stvarnik nas je ustvaril, da ljubimo druge ljudi.
Ko se odločim, da ne pokličem starih staršev, ko se izogibam očesnemu stiku z naključnim znancem, ki gre proti meni na ulici, ali ko se odločim, da je kup umazane posode bolj nujen kot poslušanje najnovejših spoznanj mojega moža o svetovni politiki, se upiram svoji potrebi po povezanosti, ki mi jo je dal Bog.
Nasprotno, ko si vzamem čas, da se ustavim in za nekaj minut obiščem soseda, ko pripravim popoldansko kavo za svojo ljubljeno osebo ali ko se ustavim in pokramljam z brezdomcem na vogalu, počnem to, za kar sem bila ustvarjena.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Kaja Zupanc.
