Po petih letih suše sem bila tako olupljena Božje milosti in ljubezni, s katero nas nezavedno ovija, tako ranljiva in brez zaščite, da sem bila bolj podobna lutki, polni strahu, kot polnokrvni, izpolnjeni ženski, ki jo poznate danes.
Nikoli pred tem si ne bi mislila, da nas dobri Oče, če mu le za špranjo odpremo svoje srce, tako obilno ovija v plašč svoje zaščite in ljubezni. Nisem vedela, da že samo nekaj molitev v dnevu, ki smo jih navajeni izreči zjutraj, ob jedi, zvečer …, kliče obilje milosti na nas in na drage, za katere molimo.
Na trd način sem spoznala, da obred nedeljske maše in prejem Jezusa v naša srca, v naša telesa, ključno in odrešenjsko deluje v nas. Pet let notranjih bojev in strahov mi je razkrilo, da redna spoved dela čudeže v naši notranjosti, zdravi stare rane, izmiva notranjo nesnago, nam daje novih moči za naprej …
Na trd način sem spoznala, da obred nedeljske maše in prejem Jezusa v naša srca, v naša telesa, ključno in odrešenjsko deluje v nas.
Ko gledam nazaj na ta težka leta preizkušenj, vidim, da so bila tudi ta del Božjega načrta. Kajti kako bi se lahko že leta trudila prinašati dobre vsebine, ki so vam lahko v pomoč pri verski vzgoji otrok, če ne bi sama izkusila, kako je živeti brez Boga, brez Očeta?
Pravijo, da je za dobro okušanje jedi potrebna lakota in da se nekateri gurmani vsako leto tudi nekaj dni postijo, da potem bolje okusijo jedi. Tovrsten post razumem, posta biti brez Očeta pa ne bi preživela še enkrat. In ga tudi vam ne priporočam.
Verjamem, da starši svojim otrokom želimo najboljše. Zato vas ob začetku veroučnega leta iskreno vabim, da se skupaj odpravimo na pot iskanja obličja ljubljenega Očeta. Tistega, ki nam in našim otrokom šepeče: “Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje!”
Ne vzemimo jim tega privilegija, da imajo dva očeta: zemeljskega in nebeškega! Povejmo svojim otrokom, da imajo prijatelja, ki je vedno z njimi: Jezusa. Če ga ne poznamo, se odpravimo na pot iskanja prijateljstva z Jezusom tudi mi. Kajti v naših genih je zapisano, da smo presežna, duhovna bitja – ja, tudi v genih naših otrok!
Ta svet nas sicer posiljuje z mišljenjem, da bo vsa naša hrepenenja zapolnilo še to potovanje, še ti čevlji, še ta avto, še to spoznanje, še ta kozarček, še ta klik … A globoko v sebi vemo, da se naša duša resnično umiri in razveseli samo, ko se na samem usedemo, odpremo srce in rečemo: “Aba, Oče!”
Ker res verjamem, da starši želimo svojim otrokom najboljše, vas vabim, da z njimi hodite k maši. In se po maši ustavite in poklepetate s soljudmi. Ter da otroke vpišete k verouku. Tako boste otrokom pomagali pognati globoke korenine v okolju, v katerem živite.
In vsi vemo, da dreves z globokimi koreninami ne izruva še tak vihar. In viharjev, kot kaže, ne bo zmanjkalo.
Iskreno vam želim poguma in veselja polno šolsko in katehetsko leto. Naj bo to leto, ko boste vi naredili vse, kar morete, in prosili Boga, da dopolni in postori tisto, česar ne zmorete. Tako bodo vaši otroci, ki so tudi Božji otroci, varno in pogumno stopali skozi življenje. Kako ne bi, saj imajo dva očeta!
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 36.
