Obred svete maše je sestavljen iz dveh večjih delov, najprej besednega, nato iz evharističnega bogoslužja. Slednji se začne s prinašanjem darov kruha in vina na oltar. Poleg teh pa duhovnik sprejme tudi vrček z vodo. Ko prinešeno vino vlije v kelih, vanj zlije tudi nekaj kapljic vode in medtem tiho moli:
Po skrivnosti te vode in tega vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je bil deležen naše človeške narave.
Majhna gesta z velikim pomenom
Te majhne geste pogosto niti ne vidimo, še posebej če v velikih cerkvah sedimo v od oltarja oddaljeni klopi, slišimo pa je tudi ne, ker jo duhovnik moli potihoma. Verniki med tem delom maše ponavadi pojemo darovanjsko pesem.
Ta gesta spada k najstarejšim običajem krščanskega bogoslužja. Že stara navada iz sredozemskih dežel je bila, da vina nikoli niso pili samega brez vode. Tudi Judje so pri pashalni večerji pili vino, pomešano z vodo.
Ko je Jezus obhajal pasho v dvorani zadnje večerje s svojimi učenci, je v kontekst judovske velikonočne večerje dal nov kruh in vino – svoje življenje in svojo smrt.
Vino in voda, dve naravi
Vino kot najbolj plemenita pijača je podoba Božje ljubezni, preprosta navadna voda pa predstavlja človeško naravo.
Čeprav ob kelihu najprej pomislimo na velikonočno daritev, je papež Benedikt XVI. to gesto mešanja vina z vodo razložil kot podobo božične skrivnosti Božjega učlovečenja: “Bog si privzame človeško naravo, da bi človek mogel postati deležen Božje narave. Borna kapljica vode, ki se v vinu utopi z njegovo žlahtnostjo in močjo, ponazarja učlovečenje Boga.”
To pomeni, da je naša človeška narava s tem postala neločljivo povezana z Božjo naravo. Kot voda postane neločljivo povezana z vinom, ko jo vlijemo v kelih in je ne moremo več ločiti od vina.
Vlivanje vina in vode v kelih tako predstavlja srečanje Božje in človeške narave. Konkretno nas spomni na dogodek velikega petka, ko sta iz prebodenega Jezusovega srca pritekli kri in voda, saj je za nas umrl kot Bog in človek. V svoji daritvi je združil zemeljsko in nebeško v eno občestvo po Svetem Duhu.
Nič nas ne more ločiti
Že cerkveni očetje so na začetku krščanstva opozarjali tiste, ki so si obred prilagajali po svoje in maševali ali samo z vinom ali pa samo z vodo. Sv. Ciprijan je tako v 3. stoletju v svojih pismih razlagal, da voda predstavlja ljudstvo, vino pa Kristusovo kri, eden brez drugega pa ne moreta.
Ko se v kelihu voda prilije vinu, se ljudstvo pridruži Kristusu in se z njim poveže ter spoji. Njuna ločitev ni več mogoča, nič ne more ločiti ljudstva, ki veruje, od Kristusa in njegove ljubezni. Kajti če bi kdo daroval samo vino, bi postala pričujoča Kristusova kri brez nas. Če pa je voda sama, bi bilo ljudstvo brez Kristusa.
Naš podpis
Ko kdaj več ljudi skupaj podari nekomu eno skupno darilo, na voščilnici ponavadi zbere podpise vseh darovalcev, preden mu darilo izročijo. Prav to podobo je uporabil papeški pridigar kapucin p. Cantalamessa v eni od svojih katehez, ko je razlagal to veliko skrivnost vode in vina pri evharistiji:
Pri vsaki maši Jezus daruje dar svojega življenja Bogu Očetu. Pri maši povabi vse svoje brate in sestre, naj se podpišejo na darilo, tako da bo k Bogu Očetu prišlo kot dar vseh otrok, čeprav je samo eden plačal ceno za ta dar.
In naš podpis je teh nekaj kapljic vode, ki se pomešajo z vinom v kelihu. Nič drugega niso kot navadna voda, a pomešane v kelihu postanejo ena sama pijača.
Ko v življenju nekaj podpišemo, s tem to potrdimo in se za to tudi obvežemo. Zato kristjan, ko pride od svete maše, lahko naredi iz svojega življenja dar ljubezni za druge.
Jezus je pri zadnji večerji naročil: “To delajte v moj spomin.” Kaj točno pa naj delamo? Hodimo k maši? Preozko bi bilo gledati to naročilo samo s tega vidika.
Naročilo obsega največji dar ljubezni, ki ni v romantičnih zgodbah, ampak v vsakdanjih gestah za druge. Ko znamo pomisliti na drugega, ne le nase, ko delimo z drugimi, ko veselje in stiske drugega postanejo tudi moje …
A ne iz naših moralnih naporov, ampak iz moči Božje ljubezni, ki deluje v nas, ker smo kot kapljice vode v kelihu že združeni z njo.
