“Gasilski poklic ni samo poklic, ampak je tudi način življenja. Zelo malo se da predvideti vnaprej, potrebne je veliko iznajdljivosti. Predvsem pa prinaša zadovoljstvo ob pomoči ljudem,” pripoveduje Gregor Blažič, ki je tako poklicni kot prostovoljni gasilec. V Gasilsko-reševalnem centru Novo mesto, kjer je danes direktor in poveljnik, se je zaposlil leta 2007, pred tem je bil inštruktor v avtošoli.
Ob raznolikih in številnih dejavnostih, ki zapolnjujejo njegov prosti čas, izstopa njegovo udejstvovanje pri folklornem društvu Kres, katerega predsednik je zadnje desetletje. S ponosom pove, da je član kresovcev že 30 let, znotraj teh krogov je spoznal tudi svojo ženo. Po poti gasilstva in folklore že stopata njegova sinova.
Kdaj ste se prvič srečali z gasilci in kako je prišlo do odločitve, da se jim predate tudi poklicno?
Prostovoljni gasilec sem bil že v osnovni šoli, in sicer sem bil član gasilske desetine takratnega industrijskega gasilskega društva Novoteks. Udeleževali smo se različnih tekmovanj. Potem se je moja gasilska kariera za nekaj časa prekinila. Nato sem spoznal ženo, ki izhaja iz gasilske družine, moj tast je bil poveljnik prostovoljnega gasilskega društva Kamence. Takrat sem se začel spet bolj vključevati.
Pot v poklicno gasilsko enoto pa se je zgodila bolj kot ne spontano. Prej sem delal v avtošoli in se nato odločil za bolj tehničen, dinamičen poklic. V Gasilsko-reševalni center Novo mesto sem kot gasilec prišel leta 2007. Leta 2010 sem postal namestnik vodje izmene, dve leti pozneje vodja izmene, leta 2016 sem bil najprej nekaj časa v. d. direktorja ‒ poveljnika, nato pa postal direktor in poveljnik. Trenutno je na naši enoti zaposlenih 43 gasilcev, delamo v štirih izmenah, 365 dni na leto, 24 ur na dan.
Večkrat rečem: če delaš tisto, kar te veseli, potem ti nikoli ni treba delati. So pa v zadnjem času veliki pritiski, predvsem glede hitrih odzivov, po drugi strani pa neodzivnost nekaterih služb in struktur. Velik izziv mi predstavlja naša prostorska stiska in gradnja novega gasilskega doma v sklopu Regijskega centra za zaščito in reševanje Novo mesto.
Katera intervencija vam je v vseh teh letih dala najbolj misliti?
Vsaka po svoje je zanimiva. Veliko intervencij je rutinskih, se pa zgodijo tudi večje in bolj odmevne. Najbolj obsežna intervencija na našem območju je bil požar v Zalogu (v podjetju za predelavo odpadkov leta 2017, op. a.), ravno na začetku mojega vodenja zavoda. Na terenu smo bili pet dni, na intervenciji pa je sodelovalo prek 500 gasilcev. Bili smo dobra ekipa, da smo to zmogli. Še danes se kdaj oziramo nazaj in se spominjamo stvari, ki smo jih dobro naredili. Ogromno smo se naučili.
So pa zadnje čase intervencije vse bolj nenavadne. Ljudje nas kličejo zaradi najrazličnejših stvari: od kač v stanovanju, muckov, nevarnih snovi … Veliko se pripravljamo tudi na morebitne intervencije večjega obsega, kot so neurja, poplave, potres, radiološke intervencije in podobno.
S kakšnimi nauki ste nekoč kot inštruktor vožnje opremili svoje kandidate, s prizadevanji po tem, da vam jih nekoč ne bi bilo treba reševati v kakšni prometni nesreči?
Predajal sem jim izkušnje s terena. Pripovedoval sem jih o primerih iz raznih prometnih nesreč, jih opozarjal, kje morajo biti še bolj pozorni, kako naj se pripravijo na vožnjo, kako pomemben je varnostni pas, nastavitev sedeža, da so potniki na zadnjih sedežih pripeti in tako naprej. Še danes mi kakšni nekdanji kandidati v pogovoru rečejo, da se spominjajo, kako sem jim razlagal, da jih ne bi rad rezal iz kakšne zverižene pločevine.
Kako osmišljate in se spopadate z vsemi težkimi dogodki, ki ste jim priča pri svojem delu? Lahko pojasnite funkcijo psihološkega zaupnika?
Ko sem še delal v izmeni, sem se javil za izobraževanje za psihološkega zaupnika. Ta vrsta pomoči je takrat šele prihajala v gasilstvo, tako da sem bil prva generacija usposobljenih zaupnikov. Zdaj sem to opustil zaradi funkcije, ker nekako ni priporočljivo, da je vodilni delavec tisti, s katerim bi se zaposleni pogovarjali o težkih, travmatičnih dogodkih. Me pa to področje še vedno zanima, trenutno zaključujem magistrsko nalogo o stresu v poklicnem gasilstvu.
V tem poklicu doživiš kar nekaj stresnih dogodkov, s katerimi se je treba spopadati. K predelovanju takih nesreč največ pripomore timski duh. Gasilcem je na voljo uradni razbremenilni razgovor, kjer naj bi vsak povedal svoja videnja, kaj je čutil ob nekem dogodku, kaj ga muči in tako naprej. Sam pa mislim, da se je to neformalno dogajalo že prej, ko te možnosti še ni bilo. Gasilci, ki so prišli z intervencije in so tudi nadaljevali izmeno, so sproti predelovali dogodke in se o njih pogovarjali.
Lani so Slovenijo prizadeli požari na Krasu, letos obsežne poplave. Kaj ste ob tako obsežnih intervencijah spoznali o pomenu svojega dela?
Predvsem se še bolj zaveš, da nas imajo ljudje radi in v nas vidijo upanje in pomoč. To je tisto, kar ti da zagon za naprej.
Če gledamo s tehničnega vidika, pa je ob tako velikih nesrečah ogromen izziv vodenje in koordinacija. Pripravljenost gasilcev ob zadnjih poplavah je bila po vsej Sloveniji enormna. Kljub temu, da je bil to čas dopustov, so vsi hoteli pomagati. Na trenutke je bilo teh sil kar preveč in je bila koordinacija težavna, pomoč smo morali v nekem trenutku celo omejevati. Ko je bila aktivirana dolenjska regija, smo tudi poklicni gasilci ponudili pomoč.
Zelo pomembno je, da greš pomagat takrat, ko te potrebujejo, ne ko sam hočeš iti. Če pomoč v nekem trenutku ni potrebna, jo prestaviš na čas, ko bo spet potrebna. V nadaljevanju smo kot gasilska enota širšega pomena hodili pomagat predvsem pri odstranjevanju nevarnih snovi, prevozu nevarnih snovi in razkuževanju objektov.
Kako poklicne obveznosti, ki so pogosto nepredvidljive, povezujete z družinskim življenjem?
Načeloma imam nek urnik dela, na tem delovnem mestu sem večinoma prisoten v dopoldanskem času, večkrat pa tudi, ko to od mene zahtevajo razmere. Tako kot preostali gasilci opravljam dežurstvo. Poleg ekipe, ki je tu, imamo organizirano še ekipo, ki je dežurna doma in v primeru intervencije pride v službo. Veliko je usklajevanja. To je treba sprejeti kot način življenja, ne samo poklic. Poleg tega telefon zvoni vsak dan, tudi sredi noči. Vsem dam vedeti, da sem kadarkoli na voljo za vprašanje, nasvet ali pomoč; nekatere stvari v našem poklicu ne morejo čakati do jutra.
Velik izziv na Dolenjskem predstavlja romska problematika, zaradi najrazličnejših obračunov med Romi ste se že znašli v nevarnih situacijah. Kako ohranjate mirno kri ob nespameti in izživljanju posameznikov, ki ne ogrožajo le sami sebe, temveč tudi druge?
Na tem območju imamo kar nekaj intervencij, predvsem v spomladanskem času. V okolici zanetijo travo in podrasti. Na trenutke se nam res zdi že trapasto. Poleg tega se zavedamo, da zaradi intervencij, ko se nekdo iz nas norčuje, ogrožamo vse druge – sodelavci, ki so v pripravljenosti za nek požar, prometno ali kakšno drugo hujšo nesrečo, se namreč v tistem času spopadajo s požari, ki jih je nekdo zanetil sam.
Nekega epiloga iz teh zgodb ni, stroškov teh intervencij ne krije nihče. Zdi se mi, da smo pri tem svojevrstnem izzivu nemočni. Ogromno smo se že pogovarjali o rešitvah, med drugim je bila ideja, da bi ustanovili kakšno gasilsko društvo na teh področjih in bi se Romi angažirali sami. Menim, da se stvari ne rešuje na silo in s prepirom, temveč z roko v roki, toda roko morata podati dva, z obeh strani.
