Pred nekaj tedni je v Slovenijo prispela nenavadna družina iz Ukrajine: mama, babica in šest otrok, med njimi jih je pet rojenih na isti dan. Na Zgornji Velki so dobili začasno zatočišče, medtem ko čakajo na konec vojne. Njihova zgodba, ki nam jo je zaupala mama Oksana Kobeletska, priča o moči duha in želji po stabilnosti v najtežjih trenutkih.
Peterčki so ji življenje obrnili na glavo
Oksani se je pri 37 letih življenje obrnilo na glavo, ko je za prvo hčerko, ki se je rodila leta 2012, leta 2016 rodila peterčke. “Mož si je želel fantka, a druga nosečnost ni bila načrtovana,” pove Oksana.
Kljub temu da so ji zdravniki ponujali splav ali delni splav (da bi “odstranili” dva ali tri zarodke), je zaradi svoje vere vztrajala in se odločila, da bo donosila vseh pet otrok.
Zdravniki so ji povedali, da bo nosečnost trajala kvečjemu 28 tednov, a Oksana jih je donosila do 31. tedna, ko so se rodili s carskim rezom. Kljub zgodnjemu rojstvu so bili vsi otroci zdravi, dva sta potrebovala injekcijo za spodbuditev pljuč.
Prva dva tedna so preživeli na intenzivnem oddelku, nato pa so jih premestili na splošni oddelek, kjer so pridobivali težo. Najmanjši otrok je imel ob rojstvu le 1190 gramov, največji pa 1810 gramov.
Oksana prizna, da ji sprva ni bilo lahko sprejeti dejstva, da bo postala mati petim otrokom: “Nisem razumela, ker je bilo zame že dva preveč.” Med nosečnostjo jo je močno podpirala njena mama, ki ji je ostala ob strani tudi po rojstvu otrok.
Oksana je bila brezposelna, mož pa je opravljal le občasna dela, zato je mama iskala pomoč pri prijateljih prek družbenih omrežij in dobrodelnih organizacij. Prav tako je veliko odgovornosti prevzel župan, ki jim je zagotovil osnovne potrebščine, od plenic do dragih zdravil.
Vsakodnevne naloge, od hranjenja do skrbi za zdravje otrok, so obvladali s pomočjo reda, ki so ga vzpostavili že v porodnišnici.
Karitas za družino Oksane Kobeletske zbira sredstva
Počutila se je močno, potem se je začela vojna
“Z rojstvom otrok se je moje življenje obrnilo na glavo. Mož me je zapustil. Mislila sem, da bom vse prenesla, ker sem dobila novo življenje in sem se počutila močno. Ko pa je izbruhnila vojna, sem začutila, da nisem močna, in takrat sem padla v depresijo,” je iskreno priznala.
Pred vojno se je ukvarjala z digitalnim marketingom, sodelovala je tudi z velikimi podjetji, kot je L’Oreal, zaradi vojne pa so vsi prekinili pogodbe z Ukrajino.
“Prve dni vojne sem mislila, da bomo vojno preživeli v svojem domu, ker Odesa najprej ni bila napadena. Ko pa so začele prihajati zelo slabe novice, ko so napadli otoke v bližini Odese, sem vedela, da moram nekaj narediti.”
S pomočjo prijateljice iz Moldavije so se najprej preselili v Kišinjev, nato pa so se odločili za pot na Portugalsko, kjer so ostali leto in štiri mesece.
Ves čas so le čakali, kdaj bodo lahko šli nazaj domov
Prvih nekaj mesecev na Portugalskem je bilo težkih, je povedala Oksana. Zamenjali so svoje domače okolje za tuje ulice in se morali prilagoditi novemu jeziku in kulturi.
Oksana se spominja, da so se zanašali na pomoč prijateljev in znancev, ki so jih spoznali prek družbenih omrežij, ter na lokalne dobrodelne organizacije, ki so jim pomagale z osnovnimi potrebščinami.
Upali so, da se bo vojna čim prej končala in da se bodo lahko vrnili domov. “Imela sem občutek, da ves čas živimo s kovčki,” je povedala.
Vrnili so se v Odeso
Ko se je v medijih vse več govorilo o ukrajinski protiofenzivi in ker njihov dom Odesa ni bil na frontni liniji, se je Oksana odločila, da se bodo kljub vsemu vrnili v Ukrajino.
“Prvo noč sem se zbudila sredi noči in nisem razumela, kaj se dogaja. Slišala sem zelo močne eksplozije. Tega prej ni bilo, mesto ni bilo tako močno napadeno. Takoj ko smo se vrnili, pa so Odeso vsako noč bombardirali. Nekatere noči so bile zelo grozne, nekatere bolj mirne,” pripoveduje. Da ji ponoči ni bilo treba buditi otrok, je njihova ležišča prestavila na hodnik, da sta bili vsaj dve steni okoli njih.
Prav tako otroci niso mogli vsak dan hoditi v šolo, pač pa tam pouk večinoma poteka na daljavo, kar je bilo zanjo s šestimi otroki doma zelo naporno.
Razumela sem, da smo se prehitro vrnili, da vojne še ni konec.
Kljub temu je dejala: “Presenetilo me je, da so se meščani naučili živeti v takih razmerah. Na Portugalskem nisem mogla zaživeti, nisem mogla delati načrtov, v Odesi pa je življenje nekako šlo naprej.”
Popravili so avto, babica je obiskala zdravnika, popravili so očala za otroke. Odločili so se, da bodo šli tja, kjer bo varno. Oksana si želi, da bi njeni otroci končno doživeli stabilnost, ki jo tako močno potrebujejo.
Po dolgi poti so prišli v Slovenijo
Po dolgi in naporni poti so se prek Srbije in Hrvaške z garancijskim pismom Slovenske karitas prebili do Slovenije, kjer so jim uredili prijeten dom v samostojni hiši v Zgornji Velki (blizu Šentilja). Oksana je povedala, da se tam dobro počutijo.
Otroci imajo v šoli vse brezplačno, presenečena je bila, da so brezplačne tudi popoldanske dejavnosti. “Imamo ogrevan dom,” je poudarila Oksana. Babici je zelo všeč, da je okoli hiše tudi nekaj zelenice, kjer so si že posadili nekaj zelenjave.
Oksana ima tudi načrte za prihodnost: “Rada bi si poiskala službo, se naučila slovenščino in morda nadaljevala delo na družbenih omrežjih.” Kljub vsem težavam, ki so jih doživeli, ohranja upanje in vero v boljšo prihodnost za svojo družino.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
