Od otroških let sem se spraševala, zakaj Johann Sebastian Bach ni razglašen za svetnika. Vemo, da je bil rodoviten skladatelj in zgleden družinski človek. Zadnjič sem na ekskurziji s pevskim zborom v Berlin in Leipzig izvedela očitno dejstvo in razlog – Katoliška cerkev ga ni mogla razglasiti, ker je bil protestant.
Kljub temu lahko prek njegove glasbe doživljamo Božji dotik in nas nagovarja bogastvo duhovne dediščine, ki nam jo je zapustil s svojim ustvarjanjem.
Prav tako Slovenci uživamo blagoslov tiskane knjige prek Primoža Trubarja in drugih reformatorjev, še posebej z Dalmatinovim prevodom Svetega pisma.
Pred kratkim sem odkrila presenetljiv življenjepis sv. Pavle Rimske, ki je bila nepogrešljiva podpornica sv. Hieronima, zavetnika prevajalcev. Vprašanje je, ali bi brez njene pomoči in podpore Hieronim sploh ustvaril Vulgato, prevod Biblije v latinščino.
Ko se zaskrbljena oziram po svoji s knjigami naloženi in precej neurejeni pisalni in delovni mizi, me tolaži misel na številne svetnike, ki so bili tesno povezani s knjigami in so prek njih izpolnili svoje poslanstvo.
Zelo blizu mi je podoba sv. Hieronima v njegovi delovni sobi, ko odstranjuje trn iz levove šape. Tako tudi jaz pogosto s svojega delovnega stola rešujem težave otrok, ki se zatečejo k meni. Le redko imam dolge ure miru za delo.
Bolj kot ne si kradem minute za to, da prevedem naročila, napišem članke in ustvarim spletne vsebine, ki se mi porajajo med gospodinjskimi opravili. Sprašujem se, ali bom kdaj lahko “profesionalno” opravljala svoje delo. Ali je to sploh namen?
Včasih izgubim perspektivo in se mi zdi vse eno veliko afnanje, beg od resničnosti. Spet drugič čutim, kako ne morem utišati notranjega glasu, ki me nagovarja, da neko občutje ali spoznanje spravim v besede in podobe, ki jih lahko nato delim z drugimi.
V tem mesecu je iz tiskarne prišla sveža knjiga založbe Družina Vstajenjsko materinstvo. Prevajanje se mi je vleklo kot še nikoli.
Na neki točki nisem vedela, ali odlašam zato, ker me knjiga tako globoko nagovarja, ali mi hudi duh prišepetuje, naj je ne prevedem, ker bo po njej Bog pomembno vplival na srca slovenskih mam.
Knjiga vsebuje pomembno resnico – ni pomembno, koliko same doživljamo, da je naše materinstvo “uspešno”, važno je, da izročamo svoj uspeh v Božje roke in nas on odrešuje prek vseh mogočih preizkušenj, s katerimi se kot mame srečujemo.
Če je torej namen, da je moj križ iskanje srednje poti med delom s knjigami in domačimi opravili ter skrbjo za otroke, naj bo. Saj je znano, da noben svetnik ni živel linearnega, predvidljivega življenja.
Pogovor je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
