Bolezen ni nič smešnega, toda ko je eden od članov moje družine nedavno doživel zdravstveno krizo, je humor odigral ključno vlogo pri pomoči moji družini. Poleg obvestil zdravnikov in nerazumljivih rezultatov preiskav smo si izmenjevali tudi besedila o modni vrednosti bolnišničnih oblačil in slastnosti tekoče hrane.
Sredi vse tesnobe so te drobne šale poskrbele za otipljivo olajšanje. Življenje je včasih stresno, toda tudi ko trpimo, se lahko poskušamo nasmehniti drug drugemu.
Zakaj torej ob tako čudovitem orodju, ki nam je na voljo, naš svet vedno bolj izgublja smisel za humor?
Seveda ne gre za to, da smo smeh že v celoti odpravili; toda dandanes se manj smejimo samim sebi in dosti pogosteje pomanjkljivostim drugih.
Ali so za to kriva družbena omrežja? Spletni “humor” je vsekakor lahko ne najbolj dobronameren. Kot primer si oglejmo nedavno norijo na Tiktoku, imenovano #eggcrackchallenge, v kateri so starši presenetili svoje otroke, tako da so jim na glavi razbili jajce in so svoje početje tudi snemali.
Ti videoposnetki so si prislužili veliko kritik, kar seveda ni nič čudnega. Neodgovorni odrasli, ki so poskusili ta trik, so svoje otroke pogosto povsem pretresli in spravili v jok. Šale lahko zdravijo, lahko pa tudi škodijo in izdajo.
Teorije smešnega
Meja med smešnim in žaljivim je od nekdaj zelo tanka. Težko je pojasniti razliko – ali celo opredeliti, kaj natančno je humor. Humor je tako osnovna človeška lastnost, da je neverjetno, kako ga lahko tako malo razumemo.
Ljudje so že poskušali razviti teorije humorja, vendar nobena od njih ni niti blizu razlagi, zakaj je ena šala smešna, druga pa pade v vodo. Zdi se, da so vse te teorije smešne, vendar ne v humornem smislu.
Obstajajo celo akademske revije, posvečene izključno tej temi. Prepričan sem, da je veliko člankov v reviji International Journal of Humor Research resnično očarljivih, vendar dvomim, da bo tudi tisočletno akademsko raziskovanje kdajkoli uspelo razkriti skrivnosti humorja.
Ne preseneča, da se je G. K. Chesterton morda najbolj približal prepoznavi bistva humorja, ko je vztrajal, da je “blizu človeški vrlini ponižnosti” in da ima “občutek skrivnostnosti”.
Smeh, duhovitost in humor
Chesterton je določil uporabno razliko med smehom, duhovitostjo in humorjem. Smeh, ki je sicer lahko nekaj pozitivnega, ne seže zelo globoko, saj mu manjka presoje in pomena.
Vsi smo že izkusili, da smo s prijatelji doživeli napade smeha. Nekdo se začne hihitati in smeh postane nalezljiv. Občutek je zabaven, dokler traja, toda učinek je povsem fiziološki in kmalu mine. Takšen smeh je podoben krofom – same prazne kalorije.
Duhovitost je bolj prefinjena. Chesterton je dejal, da gre za “človeški razum, ki udejanja svojo polno moč, čeprav morda le na majhni točki. Duhovitost je razum na sodnem stolu; in čeprav se storilcev morda rahlo dotakne, je bistvo v tem, da sodnik ni niti najmanj ganjen.”
Veliki Oscar Wilde je bil mojster duhovitosti, tudi ko se je pošalil: “Vedno odpusti svojim sovražnikom – nič jih bolj ne razburi.”
Najboljši in najresničnejši humor pa želi potrditi globljo sodbo ali potrditi večjo vrednost. Sodba, ki jo izreka, je namenjena vsem nam, tudi humoristu. Sporoča nam, da smo zmotljiva bitja, ki potrebujejo milost.
Eden mojih najljubših filmov, ki ponazarjajo ta humor, je Rusi prihajajo! Rusi prihajajo!. Resnično je smešen in vsebuje nekaj najboljših prizorov situacijske komike, ki so jih kdajkoli posneli, humor pa je tudi pretresljiv, ker nam pripoveduje resnico: če ne presežemo svoje nečimrnosti in drobnih prepirov, bo človeštvo razstrelilo samega sebe.
Humor, ponižnost in upanje
To izboljševalno uporabo humorja morda najbolje ponazori sv. Filip Neri. Bil je tako blizu Bogu in tako očitno svet, da se je zanašal na svoj smisel za humor, da bi ohranil svojo ponižnost.
Nekoč, ko se je nek učeni škof udeležil svete maše, ki jo je obhajal sv. Filip, je svetnik namenoma napačno izgovarjal besede v pridigi, da bi zvenel šaljivo. Ljudi je tudi prosil, naj mu pred mašo pripovedujejo šale, da ne bi zapadel v zamaknjeno sanjarjenje.
Potem je tu še sv. Janez XXIII., ki je na vprašanje časnikarjev, koliko ljudi dela v Vatikanu, z nasmehom odgovoril: “Oh, ne več kot polovica.”
V svoji najmočnejši obliki je res odlična šala orožje proti obupu. Vedno znova lahko potrdi, da je stvarnost dobra, četudi se zdi, da neposredni dokazi kažejo nasprotno.
Še vedno se živo spominjam dneva, ko so leta 1981 ustrelili predsednika Ronalda Reagana. Kot mlad človek sem se prvič počutil, kot da je svet nenadoma ponorel.
Kmalu zatem so poročali, da je Ronald svoji ženi Nancy, ko je ta prihitela k njemu v bolnišnico, rekel: “Ljubica, pozabil sem se skloniti!” In ko so ga peljali na operacijo, na pragu smrti, se je nasmehnil zdravnikom in jim rekel: “Prosim, pomirite me, da ste vsi republikanci!”
V tistem trenutku, ne glede na lastno politično usmeritev, si moral preprosto občudovati njegovega duha. Reaganove preproste šale so svetu pomagale povrniti občutek reda in spodobnosti.
V teh napetih dneh, ko se zdi, da so številni razburjeni ali jezni zaradi te ali one stvari, imejmo v mislih zgled papeža Frančiška, ki je leta 2016 sogovorniku dejal, kako vsak dan moli za dar smisla za humor. “To je človeška lastnost, vendar je še najbližje Božji milosti,” je takrat dejal papež.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
