Miha Brajnik je nadarjeni komedijant, ki ga je danes vsepovsod veliko. Vidimo ga lahko v skečih televizijskih in radijskih oddaj, reklamah, filmih, gledališčih in stand up predstavah.
V slovenskem “kolektivnem” spominu smo ga shranili kot Mihija iz oddaje Moj dragi zmore ali novinarja Bojana Baniča iz oddaje As ti tud not padu?!. A komedijantstvo je le njegov poklic, pravi, ne pa srž njegove osebnosti. V nadaljevanju.
Odraščali ste v ljubljanskem blokovskem naselju BS3, otroštvo je bilo zaradi vaše manjše postave precej zaznamovano z dokazovanjem. Nam lahko poveste več?
Naj povem, da ni bilo nič hujšega, otroci me niso maltretirali ali kaj podobnega. V BS3 je takrat stanovalo več kot deset tisoč ljudi. Z blokovskimi otroki, ki jih ni bilo malo, smo se po pouku veliko družili na ulici. Skupaj smo se dobivali generacijsko in tako sem bil vedno najmanjši med njimi.
Kot tak sem bil prikrajšan za športne dejavnosti – v ekipo so me vedno izbrali zadnjega, pri skupinskih igrah sem bil izključen. Zato sem se moral dokazovati v smislu, da sem bil hitrejši, pametnejši in malo bolj zvit. Nihče ne pomisli, kako se najmanjši otroci počutijo v skupinski dinamiki pri igrah!
Ste bili sicer navihan otrok?
Bil sem čisto običajen otrok, morda malo bolj živahen. Odraščal sem konec 70. in v začetku 80. let, ko smo z otroki iz naselja vsak trenutek izkoristili za plezanje po drevesih, brcanje žoge, iskanje največje luže, igro s frnikolami in izdelovanje ladjic iz stiropora.
Kot starš opažam ogromne razlike pri preživljanju prostega časa pri današnjih otrocih. Mi smo znali najti veselje in navdih v vsakem trenutku in če se je le dalo, smo prosti čas preživeli zunaj.
Kakšni ste doma, v naravnem okolju, brez žarometov?
Ljudje me poznajo kot komika. Zase sicer ne bi rekel, da sem žalostni klovn, a nekateri težko razumejo, da je biti komik moja služba in da doma potrebujem mir in tišino. Pri mojih nastopih v gledališču, filmu in na snemanjih TV-oddaj sem nenehno obkrožen z veliko ljudmi.
Narava mojega dela je resda pozitivna in vesela, a občasno je tega preveč. Doma nisem drug človek, le dosti bolj zadržan in umirjen sem. Znanci so presenečeni, da ne delujem na 220 obratov in da vedno nisem nasmejan. V objemu družine sem bolj resen, še vedno pa skušam ohraniti pozitivno naravnanost in veselo naravo.
Ali pred znanci čutite pritisk, da morate biti smešni?
Tovrstno “breme” sem nosil v mlajših letih, a zdaj ni več tako. Starejši, kot sem, manj pomena pripisujem mnenjem drugih, ne ganejo me več.
Poznamo mnogo komikov, ki pregorijo, se odločijo za drastično spremembo in zaživijo kot novi ljudje. Vi pa ste po desetletjih dela na tem področju videti zelo zadovoljni sami s seboj.
Prav imate. Menim, da okoliščin, ki se nam zgodijo, ne moremo nadzorovati. Nenadne spremembe oz. hitra zavedanja pripeljejo do tega, da ljudje popolnoma spremenijo obnašanje in tudi ljudi okrog sebe. Poznam prijatelje, ki imajo podobne izkušnje. Osebno nisem zagovornik drastičnih sprememb.
Spremembe so za marsikoga bližnjica, da bi obrnil stvari na glavo. Večina se tega loteva zato, da bi bilo zanje bolje, a menim, da je to za človeka destruktivno. Človek mora stvari najprej dobro razčistiti pri sebi, se zazreti vase in skozi izkušnje pridobivati modrost. Jaz želim biti najprej zvest sebi in se trudim delati po najboljših močeh. Skoraj 30-letna kariera je pokazatelj, da mi uspeva.
Ustvarjanje humorja oz. odzivanje na soigralce v komičnih prizorih zahteva precej “našpičene” možgane. Kako skrbite za to, da vam možgani optimalno delujejo?
Ne bom rekel, da vsako jutro jemljem baldrijanove kapljice. Pokanja šal se je težko priučiti – vse je v tem, ali si za to rojen ali ne. Kot mlademu igralcu mi je precej pomagalo udejstvovanje v Impro ligi. Bil sem del generacije igralcev in komikov, ki smo se v KUD France Prešeren v Ljubljani skozi tekmovanja v improvizaciji kalili v poznih 90. in na prelomu v 21. stoletje.
Moji možgani so bili takrat stalno na preži. Pravila impro gledališča namreč zahtevajo, da se mora oseba odzvati takoj, ko dobi dražljaj. Možgani so morali biti pripravljeni na kakršnokoli spremembo, ne le na tisto, ki sem jo imel sam v glavi, temveč tudi na soigralčevo.
Ste pozorni, da vaši liki niso žaljivi?
Ni slabih oz. neprimernih šal, so samo neprimerni načini posredovanja. Če povemo črno šalo o novorojenčkih, zraven pa je mama, ki je imela neuspešen porod ali celo splav, je povedano neprimerno. V primeru pa, da želimo npr. s črnim humorjem o kolesarjih nasmejati kolesarske kolege, se mi to ne zdi nič slabega.
Vi v skečih ne le igrate, temveč jih tudi pišete. Verjetno morate redno spremljati novice o družbeno-političnem dogajanju in biti pozorni na življenje okrog vas, kajne?
Tako je, treba je biti v koraku s časom in družbeno angažiran, kar mi ustreza, saj sem po naravi družboslovec. Najboljše ideje oz. scenarije zagotovo piše življenje. Najdem jih lahko v parku, za šankom, v trgovini, skratka povsod.
Pomemben je dober vzgib in navdih. Zgodbo sicer lahko enostavno napletem v svoji glavi, a tista, ki mi jo bo povedal neznanec za šankom, je precej bolj presunljiva in si je prav gotovo nihče ne bi mogel izmisliti.
Čeprav ste se vpisali na politologijo na FDV, ste kaj kmalu uvideli, da v politiki s čisto vestjo ne bi mogli delovati. Za kaj se torej zavzemate v življenju, kakšen svet gradite okrog sebe in česa učite svoja otroka?
Če bi čez štiri leta doštudiral politologijo in dobil službo na tem področju, z njo nikakor ne bi bil zadovoljen. Tako sem se ob pravem času odločil, da bom raje ustvarjal v okolju, ki mi ustreza. Družino sem si ustvaril na podeželju. Moja otroka odraščata na vasi in sta izpostavljena drugačnim vplivom, menim, da bolj pozitivnim.
Po drugi strani jim bodo določene socialne in življenjske veščine, ki bi jih lahko prevzela v mestu, ostale nepriučene. Vsako okolje ima tako pozitivne kot negativne plati. Otrokom želim omogočiti čim več in le najboljše, tako kot vsi starši.
Kaj vas v vašem vsakdanjiku najbolj potre?
Promet. Največ posla imam v Ljubljani, zato se skorajda dnevno vozim tja. Pred petnajstimi leti je bilo na cestah še znosno, v zadnjih letih pa je promet postal nemogoč, kar se odraža na našem zdravju, počutju in času. Do službe danes potrebujem trikrat več časa kot včasih, v poletnih mesecih pa je situacija zaradi turistov še slabša.
Kaj pravi žena o vaših nastopih?
Moja žena je moj največji kritik. Njeni komentarji včasih zabolijo, a bolje je, da mi pove po resnici, kot da živim v iluziji. Je malce bolj stroga, saj me pozna skoraj celo življenje. Ve za vse moje nastope, ni pa tiste vrste žena, ki bi spremljala vsak moj korak, film, nadaljevanko.
Kadar pride na moje nastope, je izredno kritična, kar je dobro. Igralcem sicer godi pozornost ljudi in pohvala, a velikokrat je ta zlagana. Veliko slovenskih igralcev bi si zaslužilo iskrenega kritika, kot ga imam jaz doma, pa bi bilo marsikaj drugače.
Ste ženo pri dvorjenju očarali tudi s humorjem?
Pred njo nisem igral, temveč sem bil, kakršen sem, in takega me je vzljubila. Res pa je, da sem imel prednost, ker me je že opazila na gledaliških deskah in sem ji bil všeč, še preden sva se uradno spoznala. Bil sem tak, kot sem, in očitno ji je bilo nekaj na tem všeč.
