Kinga se po 25 letih zakona še bolj zaveda, da je njen odnos z možem trden “ne zato, ker sva tako sveta ali tako dobra, ampak ker sva vanj povabila Boga in Devico Marijo”.
Njena odločitev, da v življenje povabi Boga in Marijo, se je začela že veliko prej, preden je spoznala moža, pri 16 letih. “Rekla sem, da ne želim izbirati med enim in drugim fantom, ampak naj mi Bog pove, kdo bo moj bodoči mož, da bi prihranila čas,” pripoveduje.
“Veliko sem molila k Devici Mariji. Mama nas je naučila moliti rožni venec. Na Madžarskem je lik Device zelo pomemben, zato sem bila od nekdaj v stiku z njo.”
Ricardo pa se spominja, da je bil blizu srednje šole, ki jo je obiskoval, postavljen kamnit kip Device Marije. “Tam sem se ustavljal, da sem zmolil in izrekel kakšno prošnjo, saj sem čutil posebno ljubezen in naklonjenost do blažene Device.”
Srečanje v Nemčiji
Odgovora vsak na svoje molitve za življenjskega sopotnika nista našla na Madžarskem oz. v Mehiki, temveč oktobra 1994 v Nemčiji. Ricardo pripoveduje, da je Kingo spoznal prek skupnega prijatelja. “Skupaj sva študirala nemščino in povabil me je na srečanje s skupino Madžarov, ki so se zbirali na vajah.”
Srečanje s Kingo je bilo “ljubezen na prvi pogled”. Tri leta sta bila par in se nato poročila. Kinga ob tem priznava: “Ko sem spoznala Ricarda, sem ga celo prestrašila, saj sem bila prepričana, da bo moj mož. To sem mu povedala že po enem tednu najinega poznanstva.”
Marija gostja na njuni poroki
“Na poroki sva s šopkom, ki sva ga položila pred podobo blažene Device, želela povedati: ‘Tukaj sva in želiva, da prideš, da si med nama. Želiva tvoj materinski objem, tvojo podporo, tvojo modrost. In nikoli naju ni pustila na cedilu: še vedno je med nama,” pričuje Ricardo.
Kinga je o njunem zakonskem in družinskem življenju dodala še, da navadno molijo rožni venec ločeno, “kadar pa se pojavi težava, se oba pogovoriva in se zaveževa, da ga bova molila skupaj”, saj pravi, da ko otroci odrastejo, “dosežejo starost, ko se bitke dobivajo na kolenih”.
Pod Marijinim varstvom
Kinga in Ricardo imata pet otrok in trenutno živita v mestu Guadalajara v mehiški državi Jalisco, pod zaščito Device Marije. Pred tem sta živela v Združenih državah Amerike.
Marijino velikodušno pomoč sta občutila predvsem ob rojstvu prve hčerke. Kinga se spominja, da je Ricardo tistega dne kot ponavadi odšel v službo z edinim avtomobilom, ki sta ga imela. Takole se spominja nadaljnjih dogodkov:
Slabo sem se počutila. Pogovarjala sem se z dojenčico v trebuhu in običajno se je odzvala, takrat pa ni bilo tako. Usedla sem se, da bi molila, in glas v glavi mi je rekel: “Pogovori se z zdravnikom.” Vseh devet mesecev nosečnosti sem prosila za Marijino pomoč, zato sem ubogala njen glas.
Zdravnik mi je povedal, da je ravnokar prišel v ordinacijo po neke papirje in da odhaja, vendar mi je dejal, naj pridem na pregled. Ker nisem imela avtomobila, sem prosila Devico Marijo, naj mi pošlje taksi. Šla sem iz stanovanja in tam je bil taksi, ki je pravkar prišel in s katerim sem se odpeljala k zdravniku.
Zdravnik je poslušal bitje srca moje deklice in ugotovil, da komaj utripa. Poslal me je v bolnišnico, kjer so mi naredili carski rez. Zbudila sem se v bolniški sobi, vstopil je pediater in rekel: “Popkovnica vaše hčerke se je zapletla in nehala je dihati. Biti mora v inkubatorju, mi pa bomo preverili, ali je prišlo do poškodb.” Popoldne so me odpeljali k njej, naslednji dan pa so naju že odpustili iz bolnišnice. Hvala Bogu ni imela nobenih hujših posledic.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.
