Simon Bela je 27-letni kmet in mladi prevzemnik kmetije. Na kmetiji so letos zgradili nov sodoben hlev, ki se ponaša z vsemi standardi dobrega počutja živali. “Zelo rad kmetujem in imam rad živali,” pravi Simon.
V izboru za Naj hlev 2023, ki so ga prvič letos organizirale Ljubljanske mlekarne, se je Simonova kmetija uvrstila med osem finalistov. Izbor je potekal med več kot 2.200 kmetijami, ki mleko prodajajo v Ljubljanske mlekarne.
Kmetija se nahaja pri Sveti Trojici, tik ob pomurski avtocesti. Ukvarjajo se z živinorejo in prirejo mleka. “V hlevu imamo trenutno 85 glav molznic in ostalo mlado živino za obnovo črede.” Mleko oddajajo v Mlekarsko zadrugo Ptuj, oni pa naprej v Ljubljanske mlekarne oziroma kupcem, ki želijo mleko.
Imajo 58 hektarov obdelovalne zemlje. Pridelajo osnovno krmo, dokupijo pa močna krmila ter vitaminsko-mineralne komponente.
Pri delu na kmetiji Simonu pomagajo še oče Milan, mama Lea in brat Gašper.
Kakšno zgodovino ima vaša kmetija?
Mama Lea: Kmetija Bela ima večgeneracijsko zgodovino. Rasla je in se razvijala. Pred 28 leti sem se za stalno preselila na to kmetijo. Niti v sanjah si nisem predstavljala takšnega razvoja. Takrat smo imeli 16 glav živine, en majhen rastlinjak ter 15 hektarov obdelovalne zemlje. Jasno je bilo, da sem morala v službo, mož Milan pa je delal na kmetiji.
Kmalu sva skupaj začela iskala priložnost za boljši jutri. Leta 1996 sva se poročila, oktobra sem rodila Simona, zgradila tri večje rastlinjake in si pridobila status Integrirane pridelave zelenjave Podravja ter s tem zgradila namakalni sistem. Naslednje leto sva imela že 15 arov pokritih rastlinjakov.
Ni bilo lahko ob peti uri zjutraj oddati zelenjave grosistu in se nato odpeljati še v službo. Milan pa je opravil delo v hlevu in na zemlji. Popoldne je sledilo ponovno pobiranje in razvoz.
Brez pomoči najinih staršev in sorodnikov ne bi zmogla. Ob odprtju Evroparka leta 2000 je prodaja padla in cene so se znižale za več kot polovico. Milan je ves čas sanjal o sodobnejšem hlevu. Treba se je bilo odločiti, kako in na kakšen način bomo živeli. Leto pozneje se nam je pridružil še drugi sin Gašper in odločila sva se, da začneva z gradnjo novega hleva.
Milan je s pomočjo bratranca izdelal mešalec za mešanje malte. Junija smo začeli z gradnjo in to leto smo še zadnjič pridelali zelenjavo. Leta 2002 so naše krave za vedno izgubile verige in postale svobodne.
Seveda pa ni šlo vse, kot bi moralo, tukaj se moramo zahvaliti podjetju Emona krmila in takratnemu svetovalcu Matiju Misu, saj bi brez njegovih nasvetov takrat obupali. Dobili smo razpis in morali smo dokončati hlev.
Nekaj let pozneje smo dobili v najem toliko zemlje, da smo se leta 2012 odločili hlev še povečati.
Ni nam bilo lahko, toda kljub vsem preprekam smo zmogli. 🙂
Kdaj ste se prvič srečali z delom na kmetiji? Kaj vas je potem vodilo naprej, da ste postali prevzemnik?
Simon: Oba z bratom sva rasla v duhu kmetijstva. Starši nama nikoli niso govorili in kazali odpora do kmetijstva, saj sta se zavedala, da nekoč sama ne bosta zmogla opravljati dela na kmetiji.
Jaz sem ves čas kazal veliko zanimanje za delo. Stroji so imeli večkrat na dan pregled stanja olja, tudi delo v hlevu mi je bilo všeč. V času gradnje starega hleva sem z otroško samokolnico vozil malto. Pri 15 letih sem opravil izpit za mladega rejca in vodil krave na razstave.
Uskladiti šolo in delo je bilo zelo naporno, predvsem v času večjega dela. V osnovni šoli naju z bratom vrstniki niso sprejemali, ker sva prihajala s kmetije. Mama se je velikokrat učila z nama, saj nama je bilo kdaj delo na kmetiji bolj pomembno.
Oba sva končala srednjo šolo na Ptuju, smer kmetijsko-podjetniški tehnik. Meni je uspelo končati tudi višjo šolo in pridobiti naziv inženir kmetijstva in krajine.
Aprila 2021 sem prevzel kmetijo in se prijavil na razpis za mladega prevzemnika. Letos sem zgradil nov sodoben hlev in posodobil nekaj mehanizacije.
Kako vidite vlogo kmeta v slovenski družbi?
Simon: Trenutno je kmet nezaželen in nepotreben. Ljudje pravijo, da se vse dobi v trgovini. Vse jim smrdi, vsak hrup s traktorjem jih moti. Tudi zakoni in odnos države do kmeta so včasih kot hudobna mačeha.
Opažam pa, da se kljub temu vedno več ljudi zaveda, da je hrana s kmetije bolj zdrava in cenjena …
Zakaj ste se odločili za sodelovanje v izboru za Naj hlev? Kaj vas je navdihnilo?
Simon: Za sodelovanje v izboru za Naj hlev so nas izzvali prijatelji in znanci, predvsem pa direktor Mlekarske zadruge gospod Janko Petrovič.
Predvsem me je navdihnilo to, da so se krave zelo hitro navadile na udobje in nov način življenja.
Kaj bi vam pomenila zmaga?
Simon: Trud in vložek v gradnjo bi bila poplačana.
Rad bi še kakšnega mladega nadobudnega kmeta navdušil, da prevzame domačo kmetijo. Moji starši vedno pravijo, da moraš kmetijo predati takrat, ko ima otrok željo in interes.
Imate hlev, ki vam ga zavida cela vas. Kateri so ključni vidiki hleva, ki ga ločujejo od drugih?
Simon: Drži, imamo hlev, ki nam ga zavida cela vas. 🙂
Naš hlev je nov in bolj svetel zaradi strehe. Ponoči imajo naše krave prižgane rdeče luči, da se bolje počutijo in tudi več pojedo. Imamo avtomatsko zračenje, ki ga uravnava vremenska postaja, kar pomeni, da se mreže in folija odpirajo in zapirajo glede na temperaturo senzorjev v hlevu in antene na strehi glede na dež, veter in sneg. Naj bi bila prva takšna v Sloveniji. Ležalne gume so udobne, zgrajene iz treh plasti. V hlevu so nameščeni ventilatorji in krtače.
Pred časom nas je obiskala komisija, ki ni imela pripomb. 🙂 Drugih hlevov iz izbora za Naj hlev v živo nismo videli, le nekatere po slikah in videoposnetkih.
Načrtujete v prihodnosti še kakšne novosti?
Simon: Čim prej želimo napolniti hlev, povečati mlečnost tako, da krave ne bodo preveč obremenjene, podaljšati dolgoživost krav in postaviti skladišče za žita.
Kako kljub vsemu delu ohranjate ličen hlev?
Simon: Delo imamo razdeljeno. Ko je treba, pa vsi stopimo skupaj.
Jaz poskrbim, da krave niso lačne. Vsak dan dobijo svež “miks” obroka, ki ga sestavi svetovalka Emone krmil gospa Darinka. Prijavljam in odjavljam teleta in druge živali.
Oče skrbi za osemenjevanje krav, molze bolne in stare živali ter po telitvi v starem hlevu napaja mala teleta.
Brat Gašper skrbi, da so ležalni boksi čisti in nastlani v novem in starem hlevu. Poskrbi, da ima avtomat za napajanje starejših telet mleko, nadzira robota za čiščenje rešetk in robota za potiskanje krme k jaslim.
Mama pomolze krave v novem hlevu, plača vse položnice, odda DDV in pripravi vse papirje za končno bilanco. Seveda pa poskrbi, da tudi naši želodci niso prazni. Predvsem pa njeni okusni piškoti, potice in vse sladice božajo naše in tuje brbončice. Od letos je tudi predsednica Govedorejskega društva Slovenske gorice Lenart.
Bi rekli, da so vaše krave v novem hlevu zadovoljne?
Simon: Krave v našem hlevu so po dveh mesecih zelo zadovoljne. Čez dan poslušajo radio, ki vrti različno zvrst glasbe, seveda v majhni frekvenci zvoka.
Lahko bi rekli, da so kot v hotelu s petimi zvezdicami. 🙂
