Katoličani verjamemo, da vice obstajajo; da je to stanje v posmrtnem življenju, ki pripravlja duše na vstop v nebeško blaženost večnega življenja.
Kdo gre v vice?
Vice niso namenjene vsem, ki umrejo, ampak le tistim dušam, ki potrebujejo dodatno očiščenje in pripravo na nebesa.
Katekizem Katoliške cerkve vice opredeljuje takole:
Tistim, ki umrjejo v Božji milosti in Božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje. (KKC 1030)
Katoliška enciklopedija ponuja podobno opredelitev, ki vice imenuje “kraj ali stanje časne kazni za tiste, ki ob slovesu od tega življenja v Božji milosti niso povsem brez krivde ali pa niso v celoti zadostili za svoje grehe”.
V bistvu je to stanje pridržano za ljudi, ki želijo vstopiti skozi nebeška vrata, vendar so še vedno nekoliko navezani na zemeljske stvari.
Nekateri to ponazorijo z naslednjim primerom: pri krstu dobimo belo oblačilo, ob smrti pa moramo to isto belo oblačilo brez madežev izročiti Bogu.
Če pa je na tem oblačilu še vedno nekaj madežev, ga je treba očistiti. V tem primeru so vice bolj podobne pralnici, kamor se odpravimo, da bi očistili svoje belo oblačilo.
Duše, ki lahko to belo oblačilo izročijo brez madeža ali gube, smejo takoj vstopiti v nebesa.
Po drugi strani pa duše, ki ne želijo biti v navzočnosti Boga in ga s svobodno voljo zavračajo, ne morejo vstopiti v vice in se svobodno odločijo za vstop v pekel.
Vice niso kraj, kamor bi odhajali vsi, ampak obstajajo zaradi Božjega usmiljenja, ki nam ponuja stanje, skozi katero lahko gremo, da se lahko očistimo, preden dosežemo nebeško slavo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
