Kayleigh, 33-letna tekačica iz Austina v ameriški zvezni državi Teksas je v začetku letošnjega novembra postala ena prvih žensk z Downovim sindromom, ki je uspešno pretekla newyorški maraton. Ko je ciljno črto prečkala skupaj z mamo Sandy, so jo čustva povsem prevzela: ob njenem občudovanja vrednem dosežku so jo dobesedno oblile solze.
Glede na telesne izzive, s katerimi se pogosto soočajo ljudje z Downovim sindromom, kot so recimo nižji mišični tonus, težave s koordinacijo in celo srčne napake, je to dosežek, na katerega je Kayleigh lahko resnično ponosna.
Odločna športnica je progo pretekla v 10 urah in 9 minutah, ameriški mediji pa so poročali, kako so njena prizadevanja spremljali “ples, objemi in glasne spodbude”.
Dekletova mama je pojasnila, da je Kayleigh uspela končati naporen tek predvsem zaradi navdušenja gledalcev, ki so jo spodbujali ob poti:
Vsakokrat, ko je zaslišala glasbo, se je ustavila in malce zaplesala. Na koncu, zadnje tri kilometre, je bila zelo čustvena. Nato je nekdo na svojem telefonu predvajal glasbo in Kayleigh je za trenutek zaplesala. Potem pa je zajokala.
Sandy je še poudarila, da je Kayleigh kljub bolečinam v mišicah, ki so jo precej mučile, vztrajala do konca.
Kayleigh pa je z veseljem povedala, da je bila ob tej pomembni priložnosti prava “diva”, rekoč: “Med celotno dirko sem si popravljala lase. Na cilju pa sem zaplesala zmagovalni ples.”
Strast iz ljubezni
Čeprav je bil Kayleighin nastop resnično vreden občudovanja, pa dekle tokrat ni prvič obulo tekaških copat. Od leta 2017, ko je začela teči, je pretekla že 34-kilometrski maraton v Austinu in končala kar dvajset polmaratonov.
Sandy je pojasnila, da sta s hčerjo začeli skupaj teči, ko so njeni materi diagnosticirali Alzheimerjevo bolezen. V želji po bolj zdravem načinu življenja se je Sandy odločila, da bi bil tek odlična izbira, in tako sta se začeli skupaj udeleževati tekaških tekem.
Kraje, kjer sta tekmovali, sta sprva izbirali iz nekoliko bridkega razloga:
“Mama nam je pripovedovala, kako je pobegnila iz doma za ostarele in potovala v kraje, kot sta Kalifornija in Kolorado. Zato sva začeli iskati tekme v teh zveznih državah, da bi njene začasne spomine spremenili v trajne. Kayleigh je na obisk prinesla svojo medaljo in jo pokazala moji mami.”
Kayleighjina babica je umrla leta 2021. Med maratonom pa ni bila daleč od Kayleighjinih misli. Na hrbtni strani njene majice je bil napis: “Tečem v spomin na svojo babico, spomini so pomembni, zavedajmo se Alzheimerjeve bolezni.”
Sandy pa je pojasnila:
Moja hčerka ima to sposobnost, da ljudem vidi v srce. To je bil zame tisti ključni trenutek, saj je med tekom ves čas ponavljala: ‘Mami, tudi ti tečeš za babico.’
Kayleighjin občudovanja vreden dosežek je še en dokaz, da so ljudje z Downovim sindromom pogosto kos izzivom, ki so pred njimi, in da s trdno voljo premagajo vsa pričakovanja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
