Za bralce Aleteie si je čas vzel Tone Zakrajšek, bratranec Petra Opeke po mami. Skupaj s preostalimi sorodniki ga je pričakal na letališču Jožeta Pučnika. Njihovo snidenje je bilo resnično prisrčno. Odnosov ni mogoče ponarediti. Več kot jasno je, kako zelo misijonar z Madagaskarja ceni in neguje svoje slovenske in dolenjske korenine.
Kako ste povezani, kakšne odnose imate, glede na to, da vaš bratranec živi na drugem koncu sveta?
Ves svet pozna takšnega, z njim stika ni težko navezati. Še posebej čustveno pa je za vse tiste, ki v sebi nosimo enako kri. Povezani smo duhovno, v mislih in molitvi. V težkih trenutkih se spomnimo nanj, kaj vse je v življenju dal skozi. Za nas je on motiv, luč na koncu predora.
Kako komunicirate – telefon, e-pošta, druga sredstva?
Slišimo se bolj malo, vsekakor pa si voščimo na primer za praznike. Povezujejo nas dogodki v širši družini. Ko je denimo umrla moja mama, njegova teta, je napisal zelo lep nagovor, ki je bil prebran na pogrebu.
Kako vam daje vedeti, da vam stoji ob strani tudi na tisoče kilometrov od doma?
Težko je povedati z besedami, treba je čutiti. Gre za vez, ki je nevidna. Občutimo ga v različnih dogodkih. Tako nam sporoča, da smo še vedno skupaj. Veselimo se tega obiska, njegovega pogleda, veselja, ki nam ga prinaša.
Snidenje s stricem Jožetom:
Mladost je preživel v Argentini, kako pa gleda na svoje slovenske korenine?
Vselej poudarja, da je Slovenec po duši in krvi, da je potomec slovenskih staršev. Vez s Slovenijo, kar so mu starši povedali o njej, je očitno ostala v njem. Nikoli je ne zataji, ravno nasprotno. Zato smo še toliko bolj veseli in vsi ponosni nanj.
Ga tudi zato kličete Peter, ne Pedro?
Da, mi ga kličemo Peter.
Sprejem Petra Opeke na brniškem letališču:
Vam je kak dogodek, povezan z njim, še posebej ostal v spominu?
Spomnim se ga, ko je prišel študirat v Ljubljano (med letoma 1968 in 1970, op. a.) in je hodil na obiske na Dolenjsko, k moji mami, svoji teti, v Velike Lašče ter tudi na rojstno domačijo svoje mame v pet kilometrov oddaljene Gorenje Podpoljane, ki ležijo že v ribniški občini.
Spomnim se, kako smo igrali nogomet. Izjemen talent je imel. Gole smo postavili na našem vrtu. Pet nas mulčkov se mu je postavilo po robu, vrtel nas je kot za šalo. To mi bo za vekomaj ostalo v spominu. Po nogometu je pa čisti Argentinec. 🙂
Kaj pomeni obisk vašega bratranca za Slovenijo glede na vse tegobe in izzive, ki jih doživlja naša družba?
Prinaša sonce. V tej državi je vzdušje, tudi glede odnosov in politično, na dnu. Peter bi moral biti zgled, ki prinaša veselje, povezanost. Ne le preprosti ljudje in duhovščina, tudi politika bi mu morala prisluhniti ter v njem videti zgled, pozitivno energijo, ki nam manjka.
