V prijetnem in domačem ambientu gostilne pri Jožovcu v Begunjah sem se pogovarjala s prav posebnim mladim slovenskim glasbenikom – Lukom Seškom, ki je za Aleteio pred časom že spregovoril. Govorila sva o njegovih začetkih pri Ansamblu Saša Avsenika, o anekdotah in pripetljajih z nastopov in turnej ter o pečatu narodnozabavne glasbe v Sloveniji.
Letos mineva 70 let, odkar sta brata Avsenik zložila svoje prve viže. Ni lepšega načina, kako bi obeležili ta jubilej, kot s pogovorom s članom ansambla. “Oni so bili posebna zgodba in mi mladi ansambli imamo to srečo in priložnost, da poustvarimo njihov zvok in ga nagradimo s sodobnim časom,” je povedal Luka.
Nekje sem prebrala, da niste nikoli poslušali narodnozabavne glasbe, zdaj pa že nekaj časa prepevate pri Avsenikih. Kako je prišlo do tega preobrata?
Kako ironično, kajne? Priznam, da je res nisem poslušal. Slišal sem jo večkrat samo zato, ker je bil moj pokojni ata velik oboževalec Avsenikove glasbe. Doma pri Seškovih smo vedeli, da če se že posluša harmonika, je to zagotovo Avsenikov kvintet. Kdo bi si mislil … 🙂
Korona je dala neko svojo priložnost. Malo so se temelji zamajali pri moji drugi ljubezni – pop muziki. Potem je pa beseda dala besedo in zdaj sediva tukaj pri Jožovcu! V ozadju poslušava skladbo Alfija Nipiča in se pogovarjava o tem, kako z Avseniki potujemo in razveseljujemo ljudi. Vesel sem, da je tako.
Kako se počutite, ko stojite na odru in prepevate pred občinstvom?
Vedno rad poudarim, da je bistvo predvsem to, da stojim na odru v noši. V slovenski gorenjski narodni noši in pojem Avsenike. To je res nekaj posebnega. Tisti, ki so že od začetka pri neki firmi ali v nekem nogometnem klubu, čutijo to pripadnost ekipe. Jaz to zelo velikokrat občutim, ko stojim ali pred domačo publiko ali pred Nemci, Avstrijci … To je res velik zaklad, ki ga mi, mladi Avseniki, vedno znova podoživimo, ko igramo to glasbo.
Radi bi postali še boljši
ekipa Aleteie
Veliko nastopate tudi v Nemčiji in Avstriji. Se je težko naučiti nemško besedilo pesmi?
Nemško nisem govoril ne v osnovni šoli ne v srednji šoli in ne na faksu. Imam to srečo oziroma jo imamo vsi, mi v bendu in ekipi, da naš Sašo govori nemško skoraj boljše kot slovensko. Tako da sem imel izvrstnega mentorja. Na začetku sva veliko vadila. Včasih tudi tako, da sem mu poslal svoj posnetek s petjem, on pa meni nazaj s popravki in pravilno izgovarjavo.
Katero skladbo ansambla Avsenik najraje prepevate?
Se nastopanje pred tujim občinstvom v čem razlikuje od nastopanja pred domačim?
Nazadnje smo igrali pred nekaj desettisočglavo množico na Woodstocku, to je avstrijski največji glasbeni festival godb. Takega festivala si pri nas v Sloveniji sploh ne moremo predstavljati.
Drugače pa so koncerti kar zelo podobni. No, predvsem v Avstriji. Tam je še vedno prisotna velika evforija do te glasbe, ker so bližje Sloveniji. Ko greš proti severu Nemčije, pa so to potem že res večinoma starejši poslušalci, ki tudi še vedno zelo cenijo to zvrst, ni pa več take evforije, ki je prisotna v Sloveniji in Avstriji.
Nepozabna anekdota z nastopa?
Bom povedal kar tole, ki se ji lahko z ekipo zdaj le še nasmejimo. 🙂 V zadnjem času se nam na turneji velikokrat pokvari kombi. Ob treh zjutraj smo se vračali iz Nemčije, vsi smo bili zelo utrujeni … Čakalo nas je 10 ur vožnje do doma in ravno takrat nas je kombi pustil na cedilu. V bližini ni bilo nobenega hotela, tako da smo morali eno uro hoditi do prenočišča in še tam so bile neke komplikacije … To je pač življenje na cesti.
Spomnim se tudi enega izmed prvih “špilov” v tujini, kjer smo igrali pesem Popolna zmeda. In res je bila. 🙂 Pesem je zelo hitra in ima veliko besedila. Takrat sem jo sicer prepeval še v slovenščini, ampak sem vmes pozabil besedilo … Še zdaj ne vem, kako mi je to uspelo izpeljati … Izmišljeval sem si neke besede, ki mogoče niso bile ravno primerne. Tega nastopa se bom še dolgo spominjal.
Ansambel bratov Avsenik je zaznamoval in pomagal definirati zvok narodnozabavne glasbe v Sloveniji. Menite, da se bo to nadaljevalo še naprej? Kako vi gledate na današnji položaj te glasbene zvrsti?
Vse je na nas, mladih ansamblih, ki ustvarjamo in poustvarjamo Avsenikovo glasbo. Mi moramo doseči to, da se Avsenikove glasbe ne bo pozabilo. Kolikor vidim po terenih in veselicah, ljudje prihajajo, mladi prihajajo … Jaz sem Ljubljančan in znotraj obvoznice je čisto drugačen svet. Prej tega nisem verjel oziroma nisem niti vedel. Če gremo ven iz Ljubljane (pa tudi Ljubljana je fantastična, da ne bo pomote), smo imeli že nekaj razprodanih čudovitih koncertov. Mladi poslušajo to glasbo in ni me strah, da se to ne bo obdržalo.
Je pa res treba biti previden. Z našim ansamblom se tudi zavedamo, da je treba, kar zadeva zvok, napredovati. Če bi hoteli poustvariti nove Avsenike na dolgi rok, to ne bi pilo vode. Oni so bili posebna zgodba in mi mladi ansambli imamo to srečo in priložnost, da ustvarimo njihov zvok in ga nadgradimo s sodobnim časom.
Katere besede bi namenili pokojnemu Slavku Avseniku, če bi ga zdaj srečali?
Če bi ga zdaj srečal, pa če bi se poznala, bi zagotovo rekel: “Slavc, a je v redu?” Slavko in Vilko sta bila zelo stroga predvsem do pevske sekcije. Velikokrat se vprašam, kaj bi mi zdaj onadva rekla …
Bi ga vprašali za kakšen nasvet?
Mislim, da bi mi ga že sam dal, tudi če ga ne bi vprašal. Od staršev in drugih družinskih članov sem slišal, da je bil Slavko vedno vesel, ko je videl mlade bende igrati njegovo muziko, pa tudi če je bilo to na rock’n’roll način. Marsikdo bi rekel: “Poglej, kaj počnejo z muziko, Avsenika bodo pokvarili …” Slavko pa je vedno govoril: “Karkoli je, pa da je naša glasba, sem vesel, da gre naprej.”
